Two "wannabe" leaders ... {Spike & Nick}

Nick je z dolgimi koraki hodil proti Graščini, ki se je videla že od daleč. No vsaj obrisi graščine so se videli že od daleč, glede na to, da je bil mrak in da ni bilo kakšne posebne svetlobe, ki bi graščino delal vidno. Luno so zakrivali oblaki, tako je svetloba prihajala le od nekaterih zvezd, ki so pokukale iza oblakov.
Tako je Nick držal neprimičen pogled na obrisu graščine, ki je z vsakim njegovim korakom postajala večja. Končno je prišel do velikih vhodnih vrat jih odrinil in vstopil v staro graščino.
Zakaj je že bil tukaj? No to niti ni bilo kakšno posebej težko vprašanje. Velikokrat se je takole v mraku sprehajal in razmišljal, iskal informacije in včasih naletel tudi na kakšnega svetlostranca, ki je bil dovolj neumen, da je vohljal tukaj okoli. Ko bi le srečal kakšnega tudi nocoj. je z ledenim nasmeškom pomislil, ko je hodil po enem izmed hodnikov To bi bila resnično zabava.
Bil je takšne volje, da bi se mu kakšen spopad prilegel kot limonada sredi vročega poletja. Zdelo se mu je, da je v nadstropju nad njim zaslišal premikanje, čez obraz mu je šinil širok nasmešek in odločil se je, da bo preveril kaj se dogaja. Z nespremenjenim tempom je nadaljeval pot po stopnišču, saj je menil, da ga prav nič na kar bo naletel ne more presenetiti. In tako ni niti za trenutek postal pred priprtimi vrati za katerimi je menil, da je slišal premikanje.
Odločno je odrinil vrata in se ozrl po sobi, seveda je imel pripravljene svoje moči v primeru, da bi naletel na kakšnega nezaželenega gosta.
A to kar ga je pričakalo za vrati ga je kljub temu presenetilo. No očitno so še stvari, ki me lahko ujamejo nepripravljenega je z nasmeškom pomislil, ko je svoj pogled prikoval na postavo v sobi.
Zdelo se mu je, da je za trenutek lahko videl kako je cigaretni ogorek poletel po zraku in za trenutek je tudi zavohal vonj tobaka, a tisto kar je najbol bodlo v oči so bili lasje.
Peroksidna glava je kar žarela v mraku in tam je vzvišeno stal ....
"Spike?" je zašepetal kot, da ne more verjetni lastnim očem, nato pa glasneje "Kako pa to, da bogi vampirček sameva tukaj?". Glas je bil poln posmeha. Vedel je veliko stvari o Spiku, čeprav je dvomil, da Spike pozna njega. Sam je naredil svojo domačo nalogo in se pozanimal o prebivalcih Sunnydalea in Spike je bil eden izmed zanimivejših. Tako je vedel o njem dovolj stvari, da si je naredil nekakšno sliko o tem vampriju.
"Pa ne da čakaš tukaj izganjalko za kakšno romantično večerjo?" udaril se je po glavi,kot, da je izrekel nekaj izjemno neumnega. Še naprej je bil njegov glas nabit z posmehom in ironijo.
"Ah ne oprosti sedaj si spet na temni strani kaj ne?" je rekel in se pretvarjal kot, da resnično razmišlja o tem. "Veš težko je slediti tem tvojim prehodom iz temne strani na svetlo pa spet nazaj na temno,..." za trenutek je predahnil in namignil, da bi lahko še nadaljeval nato pa le spregovoril "Ali ne to nekaj pove o našem zmedenem vampirčku?"
Brez da bi pričakoval odgovor je spet spregovoril "Kaj pa je bilo tokrat, da si spet pristal med tistimi, ki niso ravno priljubljeni pri izganjalki? Ali ni bilo dovolj, da si si priboril dušo? Veš zgodbe o tem, da si za vedno zapustil temno stran so začele krožiti po podzemlju in sam jim nekako nisem verjel. Očitno sem imel prav kajne?" Hladen nasmešek se mu je zaiskril na obrazu, ko je nadaljeval
" Verjetno duša res ni dovolj. Veš izganjalka in na splošno vsa dekleta potrebujejo ob sebi moškega in to ti ravno nisi, pa če imaš dušo ali ne. Pa saj ne, da bi te poniževal, ampak če te lahko izganjalka izkoristi, da zanjo rešiš svet, preprečiš apokalipso pa to vseeno ni dovolj in te nato še zavrže kot rabljeno igračo potem res ne vem kaj naj si mislim o tebi. Mislim gotovo si se že spraševal kaj je narobe s tabo kajne?"
Končno je stopil še nekaj korakov bližje k Spiku in se rahlo sprostil, čeprav je ostal v pripravljenosti. Nenazadnje Spike ni bil ravno eden od tistih mehkužnih, novodobnih vamprijev, ki si jih lahko v hipu premagal. Za sabo je imel kar nekaj izkušenj. Zanimivo je bilo opazovati ali so njegove besede sploh prišle do Spika. Verjetno Nick res ni bil ravno tista oseba, ki mu je o vsem skupaj lahko karkoli govoril, saj se še nista nikdar srečala, a bil je prepričan da ga bo vsaj nekaj besed zadelo. No vsaj moralo bi ga ....

Bila je le še ena izmed tistih noči, ko se je Spike brez spremstva Drusille potikal naokrog po mestu in na najrazličnejših krajih iskal temnostranske potenciale, ki bi bili dovolj pametni (ali pa dovolj neumni, kakor se vzame), da bi mu prisegli sodelovanje pri izvedbi načrtov, ki sta jih z Dru bila pripravila za to mesto. Tokrat je imel dejansko več sreče, saj se je glas o njegovi vrnitvi med zlobne očitno že uspel dovolj razširiti, skupaj z novicami o tem, kakšna usoda čaka tiste, ki njegovo ponudbo nečastno zavrnejo. Poleg tega pa je temnostransko golazen očitno najbolj zabavalo to, da so se lahko ponorčevali iz njega in njegovih 'pomehkuženih dni', kar pa je tudi imelo podoben epilog. In tako so eden za drugim padali temnostranci, da se je Spike že začel poigravati z mislijo, da se ob njegovi spreobrnitvi stvari niti niso tako drastično spremenile. No, razen tega, da se je spekter žrtev malce razširil. Tako se je tisto noč, bolj ali manj zadovoljen, odločil v miru malce razmisliti o svoji nadaljnji strategiji, in le kje bi bilo to primerneje početi, kot nekje na visoki graščini, sloneč ob oknu, od koder se je širil prostran razgled nad množico ličnih hišic, od katerih bo kaj kmalu ostal samo še pepel. ''Eden za drugim...'' je sam pri sebi zlohotno mrmral, ko je miže na eno oko s prižganim cigaretom prekrival posamezne hišice in si samo želel, da bi bilo požiganje le-teh tako zelo preprosto in tako... umetniško. Da bi z ognjem lahko naslikal opustošenje, kot je slikar s čopičem znal naslikati sliko. Spike se je moral nasmehniti lastnim mislim ter potegnil še zadnji dim, preostali ogorek pa malomarno frcnil na tla poleg sebe, ravno v trenutku, ko so se vrata sobe, v kateri se je nahajal, nenadoma odprla. In kar je videl (glede na to, da je v najboljšem primeru pričakoval razjarjenega Angela, ki se boji za življenje svoje drage) ga je opazno razočaralo. Toda ne za dolgo. Očitno ga je nepovabljeni gost poznal... In ko je pramen srebrnkaste svetlobe, ki je vdirala v prostor skozi okna, razsvetlil tujčev obraz, je bilo v trenutku očitno še nekaj drugega - tudi Spike ga je pravzaprav poznal. In bil je točno tisto, kar je v tistem trenutku potreboval.Očitno je imela Dru prav. Srečne zvezde se očitno res krepijo... Njegov obraz je ob teh mislih spreletel pretkan nasmešek, navkljub norčevanju in žaljivkam, s katerimi si je ošabni čarovnik pred njim očitno poskušal okrepiti samozavest, česar pa mu Spike ni mogel ravno zameriti. Če je že vedel toliko o njemu, potem se je najbrž moral zavedati tudi tega, da se z njim ni ravno pametno spuščati v prepire, mar ne?
Keep talking… si je Spike mislil sam pri sebi, ko je s taistim nasmeškom neprizadeto poslušal njegovo besedičenje, ki ga je na nek čuden način pravzaprav zabavalo. Očitno ga je fant res dodobra naštudiral, ampak po drugi strani še vedno ni imel pojma, s kom se je pravzaprav zapletel v trenutku, ko je prestopil prag temačne grajske sobane sobe. Spike je tako zelo pomiloval tiste, ki so mu tako odkrito razkazovali svojo neumnost in se ob tem za nameček še samopoveličevali, njega pa posledično tako lahkomiselno podcenjevali. Velika napaka. Vse njegovo nakladanje in izzivanje okrog dejstev z izganjalko, dušo in prestopanjem med stranmi Spika ni niti najmanj razkurilo, čeprav se je nekajkrat zalotil ob misli na to, da bi temno stran prikrajšal še za enega bedaka. Toda ker je vedel, kaj ta človek nosi v sebi… ''Si končal?'' je na koncu njegovega monologa zdolgočaseno vprašal ter se počasi odmaknil od okna, pri tem pa Nicku na čast trikrat zaploskal z rokami. ''To pa je bil govor in pol. Pa ne da si v prostem času tudi terapevt?'' se je ponorčeval iz njega ter svoje kroženje po prostoru končal s telesom obrnjen proti čarovniku, o katerem je le nedavno tega slišal marsikaj zanimivega. O, še vedno je imel nekatere koristne zveze. In če vampir ve, kaj išče, bo to slej ko prej tudi našel. ''Mora biti pa res moj srečen dan,'' se je ponovno posmehnil in se mu na tak način še vedno rogal v obraz, kar je bilo še najmilejša oblika kazni, ki si jo je bil prislužil s svojo nesramnostjo. ''Veš, morda pa bi se mi moral raje zahvaliti. Ker sem rešil svet in to. Imaš vsaj kje stati,'' je komentiral njegove prejšnje besede in si arogantneža pred seboj še naprej radovedno ogledoval.''Pa pustiva to. Nick,'' se je naposled zlovešče nasmehnil in z nekaj koraki počasi pristopil bližje k njemu, rahlo nagnil glavo in s pogledom namuznjeno preletel njegovo pojavo. ''Očitno nisi edini, ki posluša vaške čenče,'' se je izzivajoče nasmehnil in mu s tem namignil na dejstvo, da tudi on nima ničesar, s čimer bi ga lahko presenetil. Ali pač? ''Slišal sem, da se v zadnjem času temnostranci kar drenjate okrog prestola,'' je naposled glasneje spregovoril ter se pri tem popolnoma brezskrbno začel vnovično sprehajati po prostoru, pri čemer je zakorakal mimo Nicka proti enemu izmed treh oken, ki jih je premogla dvorana. ''Nikjer pa ni nikogar, ki bi si upal vsesti nanj...'' je namuznjeno pripomnil in se navidez zamišljeno ozrl proti nočnemu nebu, katerega je razsvetljevalo le tistih nekaj redkih zvezd, katere še niso prekrili oblaki, nato pa svoj pomenljiv pogled zopet počasi vrnil proti čarovniku za njim. ''Ali pa se morda motim?''

Reakcija je Nicka rahlo presenetila, saj se je zdelo, da je Spika celotna stvar zgolj zabavala, namesto, da bi ga razjezila. A Nick se s tem ni pretirano obremenjeval, saj se mu je zdelo, da je s svojim monologom, kot ga je poimenoval Spike, le dosegel nekaj. Spike je sedaj vedel, da Nick ve dovolj o njem, da bi se moral zavedati, da je Spike lahko izjemno nevaren nasprotnik in da je Nicku za to pravzaprav vseeno. In to bi Spika moralo vsaj motiti, če že ne skrbeti. Da se navaden smrtnik takole pogovarja z mogočnim vapmpirjem, kot se Spike vidi v ogledalu.
No v ogledalu ravno ne, saj ne more videti svojega odseva, ampak ima pač takšno mnenje o sebi.
Razen če Spike ve o njegovih močeh? Ne to bi bilo nemogoče...
"Pravzaprav mi je že mnogo ljudi in ostalih bitij to povedalo ampak, saj veš da sem jaz preprosto preskromen. Kakšen terapevt neki, hočem samo pomagati bitjem v stiski in ti očitno potrebuješ pomoč. Moje terapevtske metode so za nekatere preradikalne ampak tako to je. Ne moreš zadovoljiti in pozdraviti vseh bolnikov. Če hočeš nekoga rešit težav, včasih ni druge rešitve kot, da ga ubiješ. To je tudi moja najljubša metoda. Bi jo mogoče poizkusila tudi na tebi, ker zate res ne vidim druge rešitve? Kot sem že rekel si ti res en zmeden vampir." se je z ledenim nasmeškom odzval na njegovo provokacijo. Zakaj bi moral preprosto pustiti Spiku veselje, da se norčuje iz njega?
A vampir se je še naprej norčeval in posmehoval Nicku. "Veš mogoče ti res dolgujem zahvalo, saj če ne bi rešil sveta se ne bi mogel sedaj zabavati tukaj s tabo. Ah.... obujanje spominov. Gotovo dobiš prijeten in topel občutek v srcu, ko se spominjaš kako si se žrtvoval za svojo ljubezen, ki te sedaj noče niti pogledati? Res občudovanja vredno." se je neprizadeto odzval Nick. A mogoče je imel Spike celo prav. Kje bi bil sedaj on, če bi bilo konec sveta?
No mogoče pa bi si lahko našel prijeten prostor za življenje tudi v peklu. Gotovo bi se mi pridružila kakšna lepotica in bi si ustvarila oazo sredi vsega uničenja. prebudil se je iz svojega neumnega sanjarjenja. Včasih so mu tako odpotovale misli nekam daleč v neko drugo vesolje.
"Pa pustiva to Nick" je rekel Spike in omemba njegovega imena je za trenutek izbrisala domišljav nasmešek iz njegovega obraza.
Torej ve.... no to vse skupaj naredi le še bolj zabavno.
"No sedaj, ko sva se tako lepo spoznala, sicer so nama pri tem pomagale vaške čenče pa me zanima kaj sploh hočeš Spike?" je rekel Nick. In odgovor je prišel že v naslednjem stavku, ki ga je izrekel.
Nickov hladen smeh je napolnil sobo, ko se je Spike ustavil ob enem izmed oken. "Drenjamo okoli prestola? Vsa ta stvar z dušo te je očitno oslabila Spike. Saj delno imaš prav, ampak nekateri trenutno nimamo ravno teh želja. Trenutno !"
"Problem pri vaških čenčah je, da vse niso ravno preverjene in točne" je začel Nick in v njegovem glasu je bilo zaznati, da se resnično zabava ob Spikovi izjavi.
"Kar pa se tiče tega, da si nihče ne upa vsesti naj.... No verjetno si pa ravno zato tukaj ti kajne?" je vprašal z zanimanjem, a še vedno je bil v njegovem glasu tudi posmeh.
"Vsemogočni Spike, vladar podzemlja, pa ne da je to tvoj novi cilj? Mislim, da podzemlje ne bi ravno sprejelo takšnega vodijo, ki menja strani kot spodnje hlače, čeprav.... Spike kako pogosto pa si pravzaprav menjaš spodnje hlače? Ker pri tebi bi se lahko zgodilo, da si jih sploh ne menjaš in potem bi tale prispodoba klaverno propadla."
Sedaj je bil Nick tisti, ki se je lahko norčeval.
Da bi bil Spike tisti, ki bi vladal podzemlju? To bi bila prava komedija. Seveda si je Nick želel vladati podzemlju in to je imel tudi v načrtu, a za to je moral najprej zbrati vojsko, utrditi svoje moči, si priboriti zaveznike in šele nato prevzeti oblast.
Mogoče pa je Spike že korak pred tabo in vse to počne? Ne to bi bilo nemogoče. Ali pa je bilo res tako. Potem sta ostali samo dve možnosti. Spopad ali pa, da bi se mu pridružil. In nobena možnost Nicku ni bila všeč. A preden da bi sploh razmišljal o svojih možnostih se je moral prepričati.
"Torej Spike kakšen je tvoj načrt? Mislim, saj ne, da pričakujem da mi boš zaupal kaj pravzaprav nameravaš, ampak zanima me kaj mi lahko poveš? Menda ni ves tisti peroksid iz tvojih las prišel do možganov in ti uničil vse tri preostale možganske celice in boš res poizkušal priti na prestol podzemlja?" sedaj se je povsem zresnil, saj ga je zanimal vampirjev odgovor. Od njega je bilo odvisno, kako bo Nick ukrepal naprej. Kakše adute skriva Spike v rokavu?

''Oh, in kaj boš naredil? Blebetal dokler me ne pobere od dolgčasa?'' je Spike posmehljivo privzdignil obrvi, saj mu je šlo njegovo samovšečno govoričenje že rahlo na živce, zaradi česar bi bila nenadna smrt pravzaprav neke vrste pravo odrešenje. Mar je resnično mislil, da ga lahko prekosi v besednih igrah? Prekleto, saj je bil vendar Spike tisti, ki je slovel po norčevanju in provokaciji! Moški pred njim je očitno res podcenil situacijo, v kateri se je znašel. In samo zahvalil se je lahko vampirjevemu relativno dobremu razpoloženju, da ga ni že prvi trenutek ubil. Resnično sem obkrožen z bedaki, je Spike pri sebi namuznjeno pomislil, a saj drugega tako in tako ni mogel pričakovati. Sicer pa so bili ravno ti bedaki tisti, ki jih je potreboval pri svojih načrtih. Spet je vlekel na plano dejstva o njegovi zaljubljenosti v Izganjalko, kar je na Spikov obraz za trenutek pritegnilo mračno senco, ki pa je bolj nakazovala na to, da v njemu ni ostala niti trohica čustev, ki jih je nekdaj gojil do izganjalke. ''Pravzaprav niti ne,'' je namuznjeno odvrnil in za nekaj trenutkov premolknil, da je izgledalo, kot da so mu njegove besede resnično dale misliti. ''In tisto je bilo po eni strani prav zabavno,'' je nato nadaljeval in globoko vzdihnil, da se mu je prsni koš dvignil v ponosu, medtem ko se je na njegovem obrazu risala temačna hudomušnost. ''Ko te naredi tako pomembnega… Rešiš svet, da ga potem lahko uničiš. Makes me feel like god and all that.'' Le zakaj se ne bi bahal s tem, četudi so se vsi drugi ravno iz tega najbolj norčevali? Lahko je dal in lahko je vzel. Bilo je tako preprosto.''In kar se tiče izganjalke…'' so se njegove ustnice nenadoma ukrivile v zloveščem nasmešku. ''She is going down…''
Spika je nadvse zabaval trenutek, ko je z Nickovega obraza končno izbrisal tisto domišljavost. To pač dobiš, če me podcenjuješ. ''Hm.. kaj hočem?'' je zamišljeno ponovil njegovo vprašanje, pri čemer so se v njegovih očeh zalesketale iskrice preračunljivosti, s katero si je vedno znova na najbolj pretkane načine znal priskrbeti tisto, kar mu je koristilo. Oh, Spike je še predobro vedel, kaj hoče, toda to očitno ni veljalo za Nicka. In mar je res dajal tak vtis, kakor da je na tem svetu ni stvari, ki bi si je želel bolj od tega trapastega podzemeljskega prestola? Le zakaj, pri samem peklu, naj bi si želel vladati hordi bedakov, ki jih vsako leto zdesetka njihova lastna apokalipsa? Le zakaj bi si jih želel sploh gledati, dan za dnem, ter lajati ukaze, ki jih ti nesposobneži tako in tako ne bi znali izpeljati, kot bi bilo treba? Ne, Spike si je želel nekaj veliko boljšega... ''Evo, točno o tem ti govorim. Izogibate se mogočnosti, ker se bojite odgovornosti. In oh seveda – ko pa se pojavi nekdo, ki pokaže malce več zanimanja, je pa spet vse takoj narobe. 'Prste stran, prestol mora biti prazen! Nekam moramo odlagati svojo patetiko!''' je posmehljivo odvrnil na njegove besede, pri čemer je velik del povedanega enostavno ignoriral, ker se mu resnično ni več ljubilo ukvarjati z njegovim posmehovanjem, ki tako in tako ni zadelo na nobeno pravo mesto. Tako je v nadaljevanju njegovega žaljenja, ki je vključeval omembo spodnjega perila, možganskih celic in njegovih peroksidnih las, samo naveličano zavijal z očmi in samo čakal, kdaj mu bodo glasilke končno odpovedale. Glede na to, kakšno ponudbo je imel Spike pripravljen zanj, se je mladenič obnašal vse preveč predrzno. Očitno je torej res mislil, da je njegov cilj zasesti prestol. No, ga bo pač moral razočarati... ''Recimo, da za trenutek pozabiva na tvojo domišljavost, in se pretvarjava, da pravzaprav ne manjka dosti, da te pošljem k Luciferju na počitnice,'' je spregovoril z očitno naveličanostjo ter se s telesom zopet obrnil nazaj proti Nicku, pri čemer sta se njuna temna pogleda ponovno srečala. ''Kaj bi porekel na to, da imaš pred seboj vampirja, ki lahko prestol prinese tebi?'' Spikove ustnice so se ukrivile v bledem nasmešku, njegove oči pa so izzivalno prebadale Nickovo silhueto, ki je bila za razliko od njegove ob oknu še vedno zavita v sence temačne sobe. ''Pomisli. Edinstvena priložnost. Vse, kar moraš storiti je to, da me podpreš. Da dobim podzemlje na svojo stran, da poskrbim za izganjalko in vsem nam ob tem pripravim veliko zabavo. Ko bo vsega tega konec, bom odšel, ti pa boš imel svoj prestol in preostalo temnostransko golazen lahko samo zase,'' je končno razkril svoj načrt, nato pa se s pretkanim nasmeškom na obrazu počasi začel približevati čarovniku pred seboj. ''Samo ne reci mi, da si tudi ti boječka?'' ga je še podražil, da bi mu s tem pomagal pri odločitvi, ki pa je bila v končni fazi pravzaprav nekakšen ultimat. ''Torej..?'' je dejal, na nek način celo svareče, saj je bilo jasno, da čarovnik (ognjene sposobnosti gor ali dol) Spiku ob morebitni zavrnitvi take ponudbe nikakor ne bo več koristil. In glede na to, da si je tekom celega pogovora dovolil tolikšno mero nesramnosti, je bilo več kot očitno, da mu vampir pri končnem sklepanju ali pa nesklepanju poslov nikakor ne bo prizanašal. ''Are you with me... or against me?'' je še zadnjič zastavil, sicer že tako očitno vprašanje, katerega je pospremil s svojim zloveščim nasmeškom in pričakujočim zrenjem v Nickove oči. Ne, od tu dalje ni bilo več časa za kompromise...

Vso Spikovo blebletanje je končno razkrilo nekaj o njem. Očitno izganjalka pri njem ni bila več v igri in zato tudi vse zbadljivke o njej niso zadele željenega mesta. Zdelo se je, kot da čustva med njima ne bi nikoli obstajala in vrnil se je takšen Spike, ki je bil samo še bolj zloben in neizprosen kot prej. In iz njegovega načina govorjenja je Nick razbral, da je Spike prepričan, da ima svet v svojih rokah in je samo na njem ali ga bo rešil ali ga bo uničil.
"Me veseli, če si se tako odločil ampak Spike saj razumeš, da ti ne morem verjeti na besedo. Tolikokrat in toliko različnih demonov, vampirjev in ostale golazni je skušalo spraviti izganjalko na kolena in dvomim, da bo tebi to uspelo, ampak bo pa zanimivo gledati tvoj poizkus." je z nasmeškom odgovoril. Spike si je domišljal, da je vsemogočen in gotovo je nekaj skrival v to Nick ni dvomil. In čeprav je Nick dajal vtis, da ne verjame Spiku je vseeno čakal, da mu Spike izda kaj več. Gotovo je imel nekakšen načrt.
"Misliš, da se izogibam odgovornosti in da zato ne prevzamem prestola. Oh Spike prav res ne veš ničesar o meni. Trenutno mi ne koristi biti na prestolu, to je vse. Zakaj bi si nakopal sovražnike tudi med demoni, če pa mi jih ni potrebno. In ti, ki misliš, da si toliko boljši od vseh nas ostalih, tudi ti si tisti, ki puščaš prestol prazen in očitno tudi tebi ne koristi, da bi ga trenutno zapovnil." je prvič razkril tudi delček svojih pravih načrtov.
"Če se pretvarjava, bi rekle, da me zanima, je pa res, da ne bi verjel niti besede, še posebej pa ne nekemu vampirju. Da bi mi ti lahko prinesel prestol podzemlja, v kakšnem svetu pa živiš? Še bolj si zmešan kot jaz, pa tudi jaz nisem ravno najbolj normalen. Ampak dobro reciva da sem drugi del zadržal le zase." je rekel Nick z privzdignjenimi obrvmi. Zanimalo ga je na kaj Spike namiguje.
Pozorno je poslušal vsako besedo, ki jo je Spike izgovoril in hitro je vedel v kateri smeri teče voda. Ni bil neumen in čeprav ni vedel kaj je Spikov pravi načrt je moral priznati, da je vampir znal izbirati besede. In vse njegove grožnje in ultimat ga pravzaprav sploh niso prizadele, za igro je bil že dolgo pred tem. Zato je preden je prišel k bistvu rekel:
"Kaj pa bi se zgodilo če ne bi bil s tabo? Ozirma na tvoji strani? Ko sem nazadnje pogledal v knjigo, vampriji in ogenj niso ravno šli skupaj, tako da... Spike tvoje grožnje me ne prizadanejo." spet se mu je vzvišen nasmešek narisal na obrazu in bil je prepričan, da Spike ve dovolj o njegovih močeh in razume njegovo namigovanje, a ne ve pa vsega.
"Ampak, da se ne boš razpočil reciva, da imaš mojo podporo. Vedno sem pripravljen na dobro zabavo." je končno odgovoril na ponudbo.
Moral je priznati, da je bila ponudba mikavna, a ni je sprejel zaradi obljubljenega prestola. Niti ga ni imel namena zasesti, saj je imel Spike gotovo nekakšne načrte, ki so prisegali celotno podzemlje. Ozirma je vsaj menil, da jih ima. Mogoče pa se bo celotna zadeva razpletla tako, da bo Nick vseeno lahko obdržal prestol.
A sedaj ni bil čas za razmišljanje o tem, saj o vsem skupaj ni vedel dovolj, da bi lahko razmišljal o tem kaj bo sploh storil. Ampak, če je bila možnost, da premagajo izganjalko in svetli strani zadajo močan udarec potem je preprosto moral biti zraven.
In čeprav je bilo Spika težko pretentati je upal, da ga bo nekako lahko uporabil za lastne ambicije, ki pa so ostale skrite globoko v njem. Smisel zakaj je sploh živ in zakaj se bori je bil poznan samo njemu.
"Kaj torej pričakuješ od mene? Da skačem ob tvoji strani in se ti klanjam ali da iščem tisti, ki bi se ti pridružili ali pa kaj drugega?" ga je vprašal. Nick je vedel, da bo na koncu moral plačati tudi neko ceno, če bo zavzel stran ob Spiku ampak kaj ko je bilo obljubljeno plačilo tako mikavno....

''Veš, saj ne da bi se hvalil, ampak v življenju sem se že znebil dveh,'' je namuznjeno odvrnil na njegove besede, pri tem pa je bil seveda daleč od tega, da se s tem dejstvom ne bi bahal. ''Poznam dotik, verjemi mi. Sicer je res, da se mi je pri Buffy nazadnje ponesrečilo, toda samo zato, ker je imela ob sebi kopico tistih njenih patetičnih prijateljčkov,'' je nadaljeval v taistem muzanju, nakar so se kotički njegovih ustnic zopet ukrivili v nasmešku preteče zloveščnosti. ''Če pa ji to odvzamemo… nima ničesar. Poznam jo bolj, ko pozna sama sebe. In ravno zaradi tega me bo še prosila, da jo odrešim muk.'' Tako je bil prepričan, ker je vedel, da ima prav. Poznal jo je. Presneto, saj je zadnjih nekaj let delal v njeni senci; poznal je njene udarce in tehniko, poznal je vse njene šibkosti. Če jo dobi na samem, ne bo imela nobene preklete možnosti, da se mu zoperstavi. Dovolj dolgo je čakal, dovolj dolgo dopuščal, da ga je vlačila po tleh. To žaljenje se je moralo enkrat za vselej končati!
''Oh, seveda. Ti bi raje počakal, da ga zavzame kdo drug, sposobnejši od tebe, da bi se kasneje lahko junaško spravil nanj in s tem sam sebi dokazal, kako zelo super si?'' je posmehljivo komentiral Nickove besede ter mu ob tem namenil pogled izpod čela, češ samo poglej se.
''Seveda ti ga ne morem ravno podstaviti kot pručko, ti idiot, lahko pa ti utrem pot. Glede na to, da očitno sodiš med tiste ''talk big, do less'' res ne morem pričakovati, da bi ti brez moje pomoči lahko kdaj uspelo,'' je dejal že malce nestrpno, saj mu je šlo čarovnikovo obnašanje že rahlo na živce. Tako enostavneje bi bilo, če bi odprl oči in doumel, da ne bi mogel dobiti boljše ponudbe, ne pa da je bil ob vsej tej svoji nesposobnosti še tako izbirčen in zadržan. Kakšen bebec. ''Zato bi na tvojem mestu tole priložnost raje izkoristil, ne pa da že v začetku dvomiš v moje sposobnosti,'' je še dodal in mu namenil enega izmed svojih resnejših pogledov. Spike je ob zavrnitvi njegovih groženj sprva samo zavzdihnil in nekaj trenutkov celo premišljal o tem, ali ne bi svojih groženj že kar takoj uresničil, nato pa si glede tega, četudi je bilo še tako mikavno, vseeno premislil. ''Slišal si me. Nisem od včeraj in verjemi mi, da te lahko izsesam prej, preden bi ti utegnil prižgati tisti tvoj vžigalnik,'' je nazadnje odvrnil, ne pretirano grozeče, temveč dovolj resno, da mu je lahko postalo jasno, da se z vampirjem pač ne bo mogel igrati, naj si je tega še tako želel. Ne, proti Spiku vsaj v neposrednem spopadu ni imel nobenih možnosti. ''O, pa ne da sem priča razsvetljenju?'' se je nenadoma začudil, ko je njegov trud okoli prepričevanja končno obrodil prve sadove. Morda pa res ni bil tako zelo zabit, kot mu je to vseskozi skušal dokazati. ''Ne, spletičen zaenkrat še ne potrebujem,'' je namuznjeno odvrnil na njegovo vprašanje, pri čemer je njegov pogled zopet odtaval nekam skozi okno, od koder je imel lep razgled na hišice, katere je čakala prav posebna usoda. ''Vse, kar moraš storiti je, da razširiš vest o mojih namenih,'' je nadaljeval, nato pa svoj pogled zopet vrnil v Nickovi smeri. ''Če se kdo upira, ga ubiješ. Tako bodo vedeli, da mislim resno, pa tudi tebi malce surovosti ne bo škodilo. Temnostranci potrebujejo takšnega vodjo, da se ga bodo lahko bali. Ne rečem, da mi ti daješ tak vtis, ampak saj pravim... Za to bova že še poskrbela,'' je samozavestno zatrdil, svoje besede pa pospremil z očitnim zlohotnim nasmeškom. ''In na koncu, ko bo čas za resno zabavo...'' je nadaljeval z glasom, ki je bil odraz njegovih podlih misli, ''...All we'll need is fire.'' Svoje besede je podkrepil s pomenljivim pogledom, ki ga je namenil Nicku ter s tem seveda namigoval na to, česa je bil Nick prav gotovo sposoben, ko je bil svojem elementu. Če je bilo res, kar slišal o njemu, potem jih je resnično čakala prava zabava.''Torej...'' se je nenadoma zdramil iz predstav, ki si jih je bil medtem ustvaril v mislih, ter si na obraz nadel izraz pričakovanja polne radovednosti. ''Poznaš še koga s temi zažigalnimi supermočmi?''

"In to bi me naj imprisioniralo? Da si pospravil dve izganjalki v neki davni preteklosti? Če se ne motim midva govoriva o trenutni izganjalki, ime ji je Buffy in pri tej si klaverno propadel Spike. " je odgovoril Nick in se še sam namuznil. "Res me ne zanima kaj vse si počel pred stotimi leti, ko mene še ni bilo tukaj, ampak očitno si se z leti pomehkužil."
Kar tolaži se Spike, ampak sam ne bi bil tako prepričan v tvoj uspeh.
Nekaj pa je držalo kot prebito, izganjalka je bila brez svojih neumnih prijateljev mnogo manj nevarna in tudi lažje premagljiva. Mogoče pa Spiku le uspe.
Nicku je vsekakor bolj dogovarjalo, če bi izganjalko spravili iz tega sveta in tako je seveda bil bolj na strani vampirja, ampak tudi Spike ni bil ravno zaupanja vreden človek ozirma bitje - karkoli pač je že bil.
Od srca se je zasmejal, ko je Spike rekel, da spada med tiste ''talk big, do less''.
"Oprosti Spike ampak jaz nisem ravno eden izmed tistih, ki razlagajo svoje načrte vsem, ki so jih pripravljeni poslušati, za razliko od nekaterih" pri tem je pomilovalno pogledal blondinca pred sabo. "Jaz samo čakam na trenutek, ko bo moj načrt lahko izveden brez napak. Ampak ti tega ne razumeš, kajti za kaj takšnega potrebuješ kakno možgansko celico več. Ampak tukaj nisva da bi se norčevala iz tvojega IQ-ja. Saj nisi popolnoma sam kriv, da imaš tako nizkega. Zahvali se svojim staršem." Zazrl se je v hladne oči pred sabo :
"Moram pa priznati, da tvoj načrt prav tako ni slab. Zanima me, kdo se ga je spomnil. Dvomim, da si se ga uspel domisliti sam, ampak to sploh ni važno, ker ima celo možnost, da uspe." je rekel in se spet zresnil.
"Oh verjemi, da se ne bojim tega, da bi se me dotaknil. Si pomislil, kaj bi se zgodilo s tabo, če bi se me? Res ne razumeš moje moči kajne? Tale trikec, vžigalnik kot mu praviš..." je dramatično rekel in za trenutek pričaral dve ognjeni krogli v vsako roko, ki sta že v naslednjem trenutko izginili "... sploh ni pomemben. Ampak kar poizkusi, čaka te prijetno presenečenje." je predrzno dodal. Res se ne bal vampirja, ki ga očitno ni razumel. Prav njegova kri je bila tista, ki ga je delala posebnega. Tako kot takrat, ko je bil skupaj z Lilith in se je zdelo, da njegova notranjost gori. Samo misel na njo in kri mu je spet zavrela in se spremenila v ogenj.
Po dolgem času in raziskovanju je razumel povezavo med Lilith in sabo in to mu je omogočal tatoo na njegovi lopatici. A kaj, ko je bil Spike tako prokleto neveden in se ni zavedal, da bi ga prav Nickova kri ubila. A vsa ta moč je imela tudi negativne strani, ki pa jih morajo Nickovi nasprotniki še odkriti.
"Torej bom neke vrste rekrut za tvojo majhno vojsko. Naj ti bo Spike, sodeloval bom pri tvojem načrtu, ampak ne pozabi, da nisi moj vodja. Si samo nekdo, ki mi bo dolžan veliko uslugo." je resno in rahlo grozeče rekel. Vedel je, da grožnje ne bodo pustile niti najmanjše sledi, a moral je dati vampirju vedeti, da to da sodelujeta še ne pomeni, da je Spike tisti, ki bo delil ukaze, Nick pa jih bo kot majhna dekla hitel izpolnjevati.
"If you will need fire I will bring it to you. A lot of fire!" je vzvišeno rekel in samozavestno še enkrat pogledal Spika v oči.
"Z zažigalnimi supremočmi? Takšnimi kot so moje ne ravno veliko, ampak poznam nekaj oseb s kopico drugih moči, ki bi ti lahko koristile. In ti jih bom tudi priskrbel." je rekel in mu obrnil hrbet ter stopil proti vratom "Čeprav se mogoče ne zavedaš, si pridobil močnega zaveznika. In ko boš potreboval ogenj ne boš rabil reči dvakrat."
Skupaj z Lilith bosta ustvarila pravo predstavo, ki bo gotovo navdušila tudi Spika. Še zadnjič se je ozrl proti domišljavemu vampirju. Tam, sredi zapuščene graščine sta stala ter zrla drug v drugega, vsak s svojimi načrti in željami.... "Two "wannabe" leaders"

''Well I'm back now, am I not?'' je sitno odvrnil, saj mu je šel Nick s svojim norčevanjem vedno bolj na živce. Kot da se sam ne bi dovolj dobro zavedal, v kaj ga je spremenila izganjalka. V svojega psa, seks sužnja, nazadnje pa ga je pripravila celo do tega, da si je šel po prkeleto dušo. Dušo! Kako neumno je bilo to? Vampir z dušo… In potem mi še reče, da nisem kot Angel. Bloody right I'm not. Nickovo nadaljnjo žaljenje je raje kar ignoriral, saj je bilo očitno, da ima fant resne težave s samozavestjo, ko pa se je že cel čas opogumljal s tem, da je na Spika projeciral svoje lastne pomanjkljivosti. Nizek IQ? Le kje je to pobral? V vrtcu? Fant ni vedel, kaj je inteligenca, ker je očitno sam res ni premogel. ''You do talk big, that's sure as hell,'' je samo na kratko odvrnil in zavil z očmi, saj se mu res ni več ljubilo ukvarjati z njim. Če je bil že tako zelo prepričan vase in v to, da je boljši od njega, potem naj pa kar sam pokonča izganjalko! Ampak ne, seveda – ker je pameten, bo navsezadnje po kilometrih blebetanja to zanj preveč tvegano delo raje prepustil komu drugemu. Sicer pa so tako delovali vsi vladarji, mar ne?
Spike se je zazrl v ognjeni krogli, ki jih je Nick pričaral v svoji dlani, pri čemer si ni mogel kaj, da ne bi občutil zmagoslavnega navdušenja. To je bilo to. Vse, kar je potreboval od tega bebca. Nikakor se ni bal zase, saj je Nickove grožnje zaradi občudovanja te uničevalne sile gladko preslišal, sicer pa je bil še vedno prepričan, da bi ga lahko brez problema zmlel v prah, pa če se ga loti s samim vulkanom. Vse je šlo kot po maslu in to mu je samo še dodatno krepilo občutek mogočnosti in nadvlade nad svetom, ki je drugi očitno niso mogli razumeti. Ali pa so mu jo samo zavidali, česar pa jim tudi ni mogel ravno zameriti. ''Dobro,'' se je končno lahko zadovoljno nasmehnil in mu resno pokimal glede tistega z veliko uslugo, pri sebi pa si seveda mislil povsem svoje. You're an idiot. And I'll be miles away before you even realize it. Seveda. Le kaj je mislil? Da ga bo resnično lahko spravil na prestol? Like I care who rules this dump... Spiku se je kar krohotalo. Vse je šlo kot po maslu. Ni dvomil, da mu Nick ne bi bil sposoben priskrbeti še koga, ki bi lahko pripomogel k temu, da to mestece kar najhitreje in najbolj učinkovito zajamejo plameni. Metanje bakel je bilo zabavno, toda ne tako zelo kot opazovanje teh, ki so znali z ognjem delati prave uničujoče čudeže. Ob Nickovih poslednjih besedah, ko sta si tako z različnih koncev sobane zrla iz oči v oči, se je Spike samo zlovešče nasmehnil ter mu s tem dal vedeti, da še kako računa nanj. Resda je bil neumen, toda Spike ga kljub temu ni podcenjeval. Če si je vsaj pol toliko želel uničenja izganjalke in dobre zabave ob tem, potem niti ne bi smel pričakovati protiusluge. Saj so si tega želeli vsi – toda nihče ni znal zadeve izpeljati. Ne tako kot sta to znala on in Drusilla. Edina prava vladarja podzemlja, četudi ne uradna in četudi ne na prestolu. Bila sta nad podzemljem in nad zvezdami. In oni... oni pa so bili samo kup navadnih izmečkov, za katere bi Spike najraje videl, da bi se cvrli v peklu. Sicer pa... No need to go to hell to see one – I will bring it to you. In to so bile misli, ki so se skrivali za Spikovim hladnim nasmeškom še dolgo zatem, ko je Nick že zapustil sobano. Za nekaj trenutkov je tako še obstal ob oknu, od koder se je že prej nadejal razgleda nad mestecem, nato pa se tudi sam počasi odpravil. Navsezadnje je bila noč še mlada, vampirji pa na prazen želodec res niso mogli ravno delati. Sploh pa ne načrtovati lokalne apokalipse...