Off we go, working again. {Buffy & Giles}

S pogledom je spremljala temno ulico, med tem ko se je precej hitro odpravila od hiše proti Magic Boxu, kjer naj bi se spet dobila z Gilesom. Bilo je tako kot v starih časih; spet sta vedno več časa zapravljala skupaj, kar jo je hkrati veselilo in živciralo. Na nek način je sicer do njega čutila nekakšen oče-hči odnos, zaradi katerega je bila rada v njegovi bližini, toda hkrati se je vedno počutila precej krivo, nepremišljeno in butasto, med tem ko je bila z njim. Saj ni bil nihče kriv, a sam ton njegovega glasu ji je ponavadi dal vedeti, da je naredila nekaj nepremišljenega in zdaj je deležna posledic. Toda po drugi strani je bil Giles vsaj dovolj človeški, da ji je prizanašal z delnimi nasmeški in listanjem po knjigah, namesto da je samo srepo strmel vanjo, kar se je včasih kar precej dogajalo. Toda če je v času svojega dela ugotovila karkoli, potem je bilo to dejstvo, da se da rešiti vsako, še tako nerešljivo situacijo, ne da bi le-ta terjala kakršnokoli življenje. Ravno zato sta se spet dobivala z Gilesom, ko sta dobila kakšen prost trenutek; navsezadnje je bilo potrebno ugotoviti, kaj bodo storili s Spikom. Gilesu je zaupala delo – raziskovanje je bilo zanjo tako ali tako precej mučna zadeva. Tudi večino dejstev o Spiku mu je podala, čeprav je morda izpustila kakšne nepomembne trenutke, ob omembi katerih bi po nepotrebnem zardela. In sama je lahko samo čakala ter upala, da je našel kakšne informacije, ki bi pomagale, pa četudi je Spike zatrdil, da Gilesova armada knjig tokrat ne bo mogla ravno veliko. Toda sama je verjela v nekaj popolnoma drugega – spremembo je moralo nekaj povzročiti. Nič manj ni bila odločena, da ga bo po vsem tem upepelila, toda če ga bo že premagala, je bila odločena, da ga bo premagala z vso močjo, ki jo premore. Ne, res ni imela namena dovoliti, da se kdorkoli igračka z njo, sploh pa ne ta svetlolasi idiot. Očitno si je zadal misijo nemogoče in ne glede na vse je bila odločena, da mu ne bo dovolila zmage. Njeni koraki so obstali pred vrati v trgovino; odprla jih je, nad njeno glavo pa je zazvonil nadležni zvonček. Ni vedela, kako to, da je bil še vedno sam, glede na to, da je že velikokrat sanjarila o tem, da ga bo nasilno odtrgala, samo, da bo nadležno zvonjenje prenehalo. Toda zdaj ni imela časa za takšne reči; tukaj je bila iz drugih razlogov. S pogledom je hitro preletela prostor, toda Gilesa očitno ni bilo tukaj. Na mizi, kjer so ponavadi raziskovali, je bil kup knjig, odprtih na najrazličnejših straneh. Zazdelo se ji je, da je Giles nekatere dele celo označil s svinčnikom, čeprav se ji je to zdelo naravnost banalno. Ali ni bil naravnost zaljubljen v knjige? Zagotovo jih ni bil zmožen niti malo iznakaziti. Najbrž je videla narobe. »Giles?« je previdno vprašala in se odpravila čez prostor proti vratom zadaj, kjer je bil prostor za vadbo. Radovedno je pogledala noter, ob čemer je spet vprašujoče ponovila: »Giles?« Tudi tukaj ga očitno ni bilo. Toda navsezadnje je moral biti tukaj, saj sta se vendar domenila.. In Giles ni poznal besede zamujanje. Ob tem se je spomnila, da je morda sama prišla pozno, zaradi česar je morda njen opazovalec že odšel, toda v to je podvomila. Navsezadnje je bil sam prav tako zagret za boj proti Spiku, kot je bila ona. Vsaj zdel se je; navsezadnje pa je prav vedno pomagal, ko je potrebovala pomoč. Ne, ni odšel. Nekje je pregledoval kakšne nove knjige, kjer je morda kaj zasledil. Tako hvaležna mu je bila – bil je kot njen dolgo izgubljeni oče, spet se je trudil po svojih najboljših močeh. Zaprla je vrata sobe za vadbo in se s hitrimi koraki spet napotila preko prostora, prestopila pult, kjer je bilo nekaj dodatnih odprtih knjig, ter se napotila proti kleti. Nekakšni zamolkli glasovi, ki jih je zaslišala ob tem, ko se je sprehajala proti zelenkastim vratom, so ji dali vedeti, da se ni zmotila. Očitno je Giles nekaj našel v kleti, kjer so bili ponavadi kakšni uporabni podatki. »Giles?« je še zadnjič ponovila, ko se je ustavila na vrhu stopnic; od tu je lahko videla Gilesa, ki je klečal na kolenih in raziskoval vsebino neke že precej raztrgane kartonaste škatle. Očitno je nekaj našel, saj je deloval precej napeto, toda če je dobro pomislila, je deloval močno na trnih vsakič, ko je videl, da kakšna zadeva ni na svojem mestu – je morda kdo vtaknil v škatlo kaj takega, kar bi moralo biti kje druge? Nasmehnila se mu je, ko ji je podaril svojo pozornost in ob tem dejala: »Je že čas za spomladansko čiščenje?« Sprehodila se je po stopnicah navzdol, proti svojemu opazovalcu in se zresnila. Je morda res nekaj našel? Navsezadnje je bila že skorajda prepričana, da ne bo ničesar.. »Imaš kaj?« je skoraj presenečeno vprašala in mu namenila poseben vprašujoč pogled s povzdignjenimi obrvmi.

[Giles ]

Bilo je skrajno neverjetno, da ob posedovanju vsega mogočega znanja, prebiranju vseh mogočih knjig in večdnevnem napenjanju možganov Giles še vedno ni mogel s prstom pokazati na kakršno koli potencialni odgovor, ki bi logično pojasnil Spikovo nenadno spreobrnjenje. In bolj ko se je trudil, bolj se mu je dozdevalo, da sta z Buffy nekaj spregledala; da manjka ključ – tista bistvena sestavina, ki odklene vse nadaljnje skrivnosti. Vsekakor je bil zagret za to, da najdejo rešitev, še preden bi se utegnili srečati z dejanskim problemom, ki naj bi ga predstavljala realizacija Spikovih groženj, ki so se opazovalcu z razliko od Buffy zdele brez prave podlage. Pa to ni pomenilo, da bi kdajkoli simpatiziral z njim. Nezadovoljivi poskusi, da bi razrešil skrivnost vampirjeve spreobrnitve, so ga pripeljali celo do tega, da se je moral zateči v klet k vrstam nabito polnih škatel, katerih vsebina je bila razdeljena brez vsakršnega reda, kar je Gilesa dovolj jezilo, da si je že tisti trenutek obljubil, da bo moral v zvezi s tem kmalu kaj ukreniti. Toda kaj, ko pa niti ni bilo več prostora! Mrmrajoč si naslove zaprašenih knjig in dnevniških zapisov, ki jih je z vso pozornostjo in ljubeče, kot se za knjižničarja (ali pa vsaj bivšega knjižničarja) tudi spodobi, dvigal iz škatel ter jih sortiral glede na njihovo uporabnost, ni slišal, da je med tem časom že dobil obiske. ''Buffy,'' je nekoliko presenečeno ugotovil, ko ga je izganjalka le dosegla s svojim glasom ter tako pritegnila njegovo pozornost. ''Je že toliko ura?'' se je malce zmedeno začudil, saj je ob vsem tem raziskovanju popolnoma izgubil občutek za čas. ''Mislim, da smo tako in tako že dovolj dolgo odlašali s tem,'' je odvrnil na njeno opazko glede spomladanskega čiščenja, nato pa se počasi vzravnal, pri čemer je v rokah obdržal eno izmed zaprašenih knjig, katere platnice so bile že precej obrabljene. ''Bojim se, da ne,'' je priznal in si ob tem s prosto roko snel očala ter si pomel že precej utrujene oči. ''Ničesar takega ni, kar bi lahko povezali z njim. In ta spreobrnitev…'' je dejal, nekajkrat zamežikal, nato pa svoj pogled ponovno namenil Buffy, ki se mu je v tem času že približala. ''Priznati moraš, da je nenavadno. Hočem reči… Resda obstaja veliko razlag, kako bi lahko prišlo do tega, da je izgubil dušo. Ampak četudi je to res - da jo je izgubil - kot si rekla, to ne bi smelo povzročiti tako drastične spremembe,'' je izrazil svoje pomisleke, pri tem pa Buffy namenil enega izmed tistih pogledov, ki je v njej hkrati iskal morebitna zadržana dejstva, hkrati pa ji tudi očital njeno ozkoglednost, kar se tiče celotne situacije. Navsezadnje bi bilo (glede na to, kako blizu sta si bila s peroksidnim vampirjem) za pričakovati, da bi si vsaj delno prizadevala za to, da bi ga poskušali povrniti nazaj med dobre. Toda vse, kar je Giles dobil od nje, so bila le nekatera gola dejstva, ki so kazala na Spikovo nenadno zlonamernost, in njena želja, da se vampirja enkrat za vselej znebijo. Se je samo njemu zdelo, da je dekle globoko v sebi zopet nekaj prikrivalo? ''Pravzaprav ne bi smelo priti do nobene spremembe. Vsaj zame je Spike z dušo enak tistemu brez,'' je nadaljeval, pri čemer je očitno izrazil svojo neimpresioniranost nad tem, da si je ta vampir kdajkoli šel izborit dušo samo zato, da bi ga Buffy zopet ljubila. ''Se je med vama zopet kaj zgodilo? Kaj, kar bi ga razjezilo, karkoli, kar bi mu dalo dovolj velik razlog, da te napade?'' je na plano končno spustil svojo radovednost, ki je iz njegovih ust v tistem trenutku zvenela predvsem kot raziskovalno vprašanje, čeprav je ta informacija Gilesa zanimala tudi na osebni ravni. Navsezadnje so jim Buffyina ljubezenska razmerja, takšna ali drugačna, z vampirji vedno povzročala same težave. In to ne samo na demonski ravni – marsikdaj je bila prizadeta predvsem sama. Izganjalka pa si čustvene krize prav gotovo ne more privoščiti, glede na to, da vsakodnevno ravno na njenih ramenih leži usoda tega sveta.

»Saj je rekel, da knjige ne bodo pomagale,« je skomignila ob misli, da je imel svetlolasi vampir spet prav. Nič nenavadnega, najbrž se je vendarle poznal bolje, kot bi ga utegnile poznati knjige. Nerada je razmišljala o tem, da so zapravljali čas, a izgledalo je, da so ga res. Morda je odgovor ležal kje popolnoma drugje; toda Giles ga očitno ni videl, pa tudi sama ni imela najmanjšega pojma glede tega, kaj bo potrebno storiti. »Hej, Giles,« je omenila s spačenim obrazom. »Ne pozabiva, da govoriva o Spiku, prav? O Spiku, našem demonskem prijatelju, ki je en teden delal z Angelom, potem pa se drug teden pojavil pri nas doma in mi pomagal pri tem, da smo te dobili nazaj? Oh, in potem odšel s svojo vampirko in najbrž ubijal naokrog, ko pa se je vrnil, je jedel kekse pri moji mami? Mislim, da so drastične spremembe njegova stalnica.« Res se ji je zdelo tako. Vampir je vsak teden počel kaj drugega in njej se sprememba ni zdela tako zelo velika, sploh glede na to, da je že vedela, kako se zna obračati po vetru. Resda jo je to, kar se je zgodilo, močno presenetilo, toda ob enem je vedela, da se za Spika nikoli ni dalo vedeti, katera bo njegova naslednja poteza – bil je tako.. drastično spremenljiv. Čudilo jo je, da je Giles njegovo spremembo doživljal kot nekaj nenavadnega. Prej bi pričakovala kakšne besede v stilu: »Logično, da se je to zgodilo, to je bilo čisto pričakovano.« Od Gilesa je kaj takega hotela slišati – da se ne bi počutila, kot da je sama kriva za vso kolobocijo in da bi slišala, da ni edina, ki si želi svetlolasega vampirja pokopati. Navsezadnje je bilo vse, kar je storil v preteklosti tako.. Enostavno imela ga je dovolj, njegovih bahaških nastopov, njegove surovosti do sveta. Čas je bil, da temu snobu nekdo pokaže, da nima vedno prav. In to bi bilo res lepo pokazati s tem, da ga končno spravijo v posodo za žaro. Giles pa očitno ni bil tako zelo zainteresiran v to, kar ji je presedalo. Kljub vsemu, kar je Spike naredil, je bil Giles – tako je bila prepričana – še vedno bolj navdušen nad mislijo, da bi se znebil Angela. Ampak zadnja stvar, ki jo je zdaj potrebovala, je bil prepir z opazovalcem. Vsemu navkljub se je trudil ustreči njenim željam, ki so se vrtele okrog tega, da premagajo Spika, to pa je bilo tisti trenutek tudi najbolj pomembno. »Toda morda imaš prav,« je končno skesano priznala. Kdaj pa Giles ni imel prav? Morala je sprejeti tudi njegove poglede, saj so morda obetali kaj dobrega. Navsezadnje je znal razmišljati na prave načine, ki so praviloma vedno obrodili sadove. »Če bi vedela, bi nama najbrž zelo koristilo..« je sklonila glavo in s pogledom zdrsela po nekaj dodatnih kartonskih škatlah na tleh, ki še niso bile odprte. Očitno je nekaj manjkalo. Je kaj sama spregledala? Gilesu je povedala o Drusilli a očitno se mu to ni zdel dovolj velik razlog. Navsezadnje je imel prav – ko se je vampirka nazadnje pojavila v Sunnydalu, jo je Spike brez zadržkov odslovil, zdaj pa.. Nekaj je morala spregledati, toda kako, ko je vendar Gilesu zdrdrala skorajda celotno zgodbo? Dobro, izpustila je pesmi, ki se ji dejansko niso zdele relevantne in njune prepire in prijateljsko gledanje televizije.. Nič od tega ni bilo ravno pomembno, nič ni kazalo na to, da bi moralo sprožiti spremembo.. »Ne,« je odločno zmajala z glavo in Gilesa pogledala naravnost v oči, da bi dokazala, kako zelo resno misli. Saj navsezadnje med njima ni bilo prav ničesar in očitno se je sprijaznil z dejstvom, da bolj kot njega ljubi Angela. Očitno je bil navajen zavrnitev. »Poglejva dejstva, prav, Giles?« je predlagala in mu pomignila, naj ji sledi po stopnicah navzgor, nazaj v trgovino. Tako ali tako ni imelo smisla iskati po najrazličnejših zadevah, če nista vedela, kaj naj sploh iščeta. Veliko bolj praktično je bilo še enkrat iti skozi celotno zgodbo; tako bi jo morala lažje povezati. »Spike umre predlani, ko se žrtvuje za človeštvo,« je začela, ko se je odpravila po stopnicah navzgor. »Vrne se k Angelu v Los Angeles, od tam se skupaj vrnejo sem.« Segla je po kljuki kletnih vrat in jih odprla, med tem pa pogledala za Gilesom, da bi videla, če ji sledi. »Nanj naletim v neki noči, še vedno je popolnoma enak. Potem se bori proti Drusilli in srečno se rešimo vsega tistega cirkusa, in še vedno je enak.« Seveda. Krivda ni bila Drusillina. Nekaj drugega je bilo.. šele tisti trenutek ji je bilo to zares jasno. »Potem nenadoma odide v Anglijo in se vrne po kakšnem tednu ali dveh, popolnoma prerojen..« Ustavila se je ob pultu in se brezskrbno zavihtela nanj ter sedla. »Takrat se mi je zdel.. dovzeten. In ranljiv. Dejansko se je vrnil tako spremenjen.. ampak na boljše!« Počutila se je kot kakšna trapa. Kot da ga zagovarja, čeprav tega niti v sanjah ni imela namena početi. »Ampak moralo se je nekaj zgoditi; v Angiliji ali tik po njej.. Ne znam ti razložiti, ampak bil je tako.. pristen. Saj veš, kakšen je sicer, pogumen in to. Prvič življenju se mi je zdel odprt.« je kratko pojasnila in ga pogledala s povzdignjenimi obrvmi. Sama je vse to že vedela in zadeve ji niso kaj dosti pomagale – Giles pa je morda ujel kaj, kar je njej ušlo..?

''Hm,'' se je Giles ob njeni opombi precej resno zamislil, čeprav bi se marsikomu zdelo to popolnoma brez potrebe. Le zakaj je imel občutek, da Spike tega ni rekel samo zato, da bi jih strašil, ali pa da bi poveličeval svojo lastno pomembnost pri vsej zadevi? Le zakaj se mu je zdelo, da se za vampirjevimi besedami skriva nekaj povsem drugega? Seveda so bile Buffyine besede vse odraz resničnih dejstev, toda Gilesa je pri tem še vedno motil ton njene očitne jeze, s katero se je tako očitno nameravala lotiti izdajalskega vampirja, ter to, da je ob vsem še vedno namerno ali pa tudi ne pozabljala na njegove dobre plati. In bilo je resnično tako zelo nepričakovano, da je Giles ob vsem tem argumentiranju dejansko zavzel pozicijo zagovarjanja svetlolasega vampirja, čeprav je bilo po drugi strani še kako res, da ima vsak kovanec dve plati. ''Nikar ne misli, da ga zagovarjam Buffy, toda še vedno pozabljaš, da pravzaprav govoriš o Spiku iz časa, ko do tebe še ni gojil nikakršnih čustev,'' je na obziren način pojasnil svoje stališče, saj ni imel nikakršnega namena, da bi na plano nosila njuno nesmiselno romantično obdobje, ki je obema prineslo več trpljenja in bolečine kot česarkoli drugega. ''Mislim, da mi ni potrebno izrecno poudarjati, da je taisti Spike brez duše sodeloval pri boju proti Glory, pri varovanju tvoje sestre in da si je navsezadnje kot demonsko bitje odšel izboriti dušo,'' je zastavil svoje argumente, čeprav ni dvomil, da se Buffy vsega tega ne bi zavedala. Da, še celo njemu, skeptiku se je zdelo, da Spike z dušo ali brez ne bi bil sposoben takšnega preobrata. Nekaj ga je očitno moralo nadvladovati, toda prav gotovo ne Drusilla. Resda je bila mogočna vampirka, sposobna manipulacije in še česa drugega, vendar pa je bilo malo verjetno, da bi ga bila sposobna kontrolirati do te meje. ''Nekaj sva morala spregledati,'' je zamišljeno zamrmral, ne meneč se za dejstvo, da se je Buffy končno vdala njegovemu zatrjevanju, da stvari v zvezi s Spikom ne morejo biti samo črno-bele; pa čeprav je bila povečini taka njegova zunanjost. Verjel je njeni gotovosti, ki jo je podkrepila z odločnim pogledom v njegove oči, glede tega, da ni bilo očitnega razloga, zakaj bi se Spike tako iznenada premislil glede tega, komu bo namenjal svojo ljubezen in zvestobo, kar pa jima pri razreševanju te uganke nikakor ni pomagalo. Bilo je samo še en pomešan košček sestavljanke več, ki vsaj tisti trenutek nikamor ni sodil. ''Prav,'' je prikimal v strinjanju in še vedno s knjigo O urokih nadzora svobodne volje v rokah stopil za njo, ko se je odpravila nazaj proti stopnicam. Sam pri sebi je prikimaval ob naštevanju dejstev, ki jih je sicer že poznal, vendar pa je tokrat svojo pozornost poskušal preusmeriti predvsem na posamezne detajle, še posebno tiste, ki so se na prvi pogled zdeli tako zelo nepomembni, ter na t.i. branje med vrsticami, čeprav v tem primeru res ne bi mogli govoriti o kakšnem prebiranju. Sledil ji je nazaj do mize, kjer je odložil knjigo, ki jo je bil prinesel iz kleti ter se med premišljujočim masiranjem čela počasi sesedel na stol nasproti Buffy. Vedel je, da se ravno tu nekje skriva odgovor, a bil je tako zelo zamotan v navidezne nepomembnosti, da ni bilo čudno, da ga nikakor nista mogla odkriti. ''Rekla si dovzeten,'' je nato spregovoril tudi sam in ob tem svoj pogled počasi spet ponesel nekam v smeri proti Buffy ter se premišljujoče zazrl nekam mimo nje. ''To zopet odpira možnosti, da ga je nekaj obsedlo, čeprav se po tvojih besedah sodeč – glede tega, kakšne namene je izrazil – to zdi popolnoma nesmiselno. To ali pa za vsem tem stoji nekaj res mogočnega,'' je glasno razmišljal in zožil svoj pogled, kot da bi se brez očal trudil izostriti sliko Buffyinega meglenega ozadja. Toda resnično – kakšne so bile možnosti, da bi ga neka močnejša sila obsedla z namenom, da bi preko njega poskušala uničiti Izganjalko, ter mu pri tem dopuščala toliko lastne volje, da je Spike dejansko še vedno spominjal na demona, ki je nekdaj bil? Da se je vrnil k Drusilli, čeprav ni bilo znano, da bi do nje gojil še kakšno naklonjenost… ''Ne vem, Buffy. Si prepričana, da je to vse? Ni v svoji pripovedi o Angliji omenil nič sumljivega?'' je zavzdihnil, nenadoma v tonu, ki je ponavadi nakazoval na to, da je Giles že dosti blizu obupa, pa čeprav seveda ne dobesedno. Toda občutek, da se že lep čas vrtita v krogu in za nameček še v temi, je bil enostavno preveč zaskrbljujoč. ''Glede tega, da se ti je zdel odprt in pristen… Kako bi to spremembo – to, da se ti je odprl, karkoli pač naj bi to že pomenilo - opisala, no, z drugačnimi besedami?'' jo je povprašal, saj sam ni bil ravno poznavalec Spikove duše, pa tudi neke globine, ki bi jo vampir lahko premogel, si ni znal ravno najbolje predstavljati. Še nekateri navadni ljudje je niso premogli, pa bi jo bitja teme - toda človek na tem svetu tako in tako ni mogel nikoli zagotovo vedeti. ''Pomisli, Buffy. Bila si tam, poznaš ga. Je bilo kaj, kakršna koli malenkost, kaj še posebno nenavadnega in netipičnega zanj? Karkoli?''

»Seveda govorim o tistem Spiku,« se je uprla in hitro nadaljevala: »Saj je navsezadnje zdaj to tisti Spike.« Ni mogla govoriti o Spiku iz zadnjih let, ko je pridno pomagal; s tem bi samo spreminjala svoje stališče in dejansko potlačila jezo, ki jo je čutila, čeprav tega sploh ni želela. Ne, nekdo je moral biti realističen; Spika ni bilo več. Bilo je sicer še njegovo telo, toda izginila je duša, ki je nekoč skrbela za to, da bo vse v najlepšem redu, samo zato, ker.. ker naj bi jo ljubil. Zdaj pa tega ni bilo več, izginilo je, se spremenilo v prah, kakorkoli pač. Tukaj je bil samo še Spike, ki jo je hotel ubiti – če je torej govorila o katerikoli obliki tega svetlolasca, potem je gotovo govorila o tistem Spiku, ki je imel namen Sunnydale spremeniti v pekel na Zemlji in ne o odrešitelju, ki se je žrtvoval za človeštvo. Želela si je, da bi tudi Giles to videl tako, a očitno je imel v glavi popolnoma druge misli. Morda je celo imel prav, a v Buffy je bilo takrat tolikšno sovraštvo do bitja, ki je spremenilo stran, da ni bila sposobna razmišljati o tem, kako bi ga rešili; ne, dejansko si je želela videti njegovo smrt. Želela jo je celo povzročiti. Poslušanje njegovih nadaljnjih argumentov pa jo je seveda ponovno iztirilo. Giles je imel prav, kot vedno, a sama je enostavno čutila nekaj drugega. Istočasno pa jo je tako zelo jezilo, ker je vsakič Giles vlekel na plano dejstva, ki so do tega bitja povzročila nekakšno simpatiziranje. In tega ni hotela; ni hotela čutiti čustev naklonjenosti do Spika, hotela ga je spraviti stran, pozabiti nanj, tako ali tako bi bilo lažje, če bi se to res zgodilo. Že tako jo je od trenutka, ko se je žrtvoval za človeštvo, begalo dejstvo, da mu je povedala, da ga ljubi – seveda še zdaj ni vedela, če je temu zares tako – in prav zaradi tega še zdaj svetlolasa reč ni bila mrtva, ampak je pohanjkovala naokrog s svojo zmešano vampirko, ki ji je prav tako prizanašala samo zaradi Spika. In ko bi vsaj od Gilesa, ki je od nekdaj sovražil te vampirje, lahko pričakovala oporo, bi bila situacija veliko bolj rožnata! Ta pa ji je samo nalagal dejstva, zaradi katerih je postajala vedno bolj zmedena in žal tudi vedno bolj Spiku naklonjena. Prekleto, kako naj se bori, če do njega čuti kakršnokoli naklonjenost?! Giles je tokrat izbral povsem napačno taktiko. »Očitno,« se ni mogla bolj strinjati z dejstvom, da sta nekaj izpustila. Manjkal jima je ključen podatek, ki bi lahko reč razrešil in morala sta ga imeti pred nosom, toda nihče ga ni opazil.. Ampak ni ji bilo jasno. Kljub temu, da je bil odgovor še vedno v žepu njenega plašča, ki je doma počival na obešalniku, se ji je to zdelo tako daleč, tako nerelevantno, da se ji dejanski vzrok ni in ni hotel razkriti. Opazovala je Gilesa, ki je sedel na stol nasproti nje in ni si mogla kaj, da ne bi v njegovih očeh zagledala izmučenosti. Tako zelo neprijetno ji je postalo – navsezadnje je bil njen mentor, a tudi skorajda nadomestni oče, in dejstvo, da je nanj metala vse te zadolžitve.. Bilo ji je neprijetno in želela si je, da bi mu lahko vsaj nekako ustregla; morda je morala vsaj pokazati delno poslušnost, če ne česa drugega. Vsaj ubogljivo mu je morala dajati informacije, če ni počela ničesar drugega. »Zdi se mi, da je bil enostavno preveč odprt, saj razumeš. Lahko bi ga obsedla še najmanjša stvar, ker je bil tako.. odprt. Saj veš, kakšen je Spike. Nikoli ne pokaže šibkih točk ali česa takega. In potem se vrne, popolnoma prerojen, kot bi nenadoma postal popolnoma drug človek. To je tisto, zaradi česar je podlegel čemurkoli že, Giles..« A še vedno nista vedela, čemu. Očitno je bilo potrebno spomniti se vsake malenkosti o Angliji, o Spiku, ko se je vrnil.. Seveda, navsezadnje je bilo pomembno prav vse. Zaprla je oči in si jih pomela, ob tem pa zajela sapo, da je imela čas za razmislek. Navsezadnje sploh ni imela pojma, kje naj začne; hkrati pa je več stvari iz njegove pripovedi že pozabila.. »Rekel je, da je dolgo iskal svojo rojstno hišo, ki naj bi bila zravnana s tlemi. Potem je veliko hodil naokrog po Londonu, dokler ni v neki starinarni našel svojih pesmi. Tip je rekel, da gre za kup slabe poezije, menda ga je celo rahlo užalil.« Ni mogla verjeti, kaj je govorila. Navsezadnje niti sama ni verjela, da se je spremenil zato, ker mu je nek tip rekel, da je slab pesnik. Pa kaj še, prekleto! »Sicer pa je veliko nakladal o tem, kako je Anglija postala tako modernizirana in kako se je večkrat izgubil, med tem ko je hodil naokrog..« Obraz je zakopala v dlani. Nikamor nista prišla! Sama ni videla prav ničesar, kar bi lahko spremenilo že znana dejstva in vsekakor je imela tega počasi dovolj. Spet je nekaj spregledala, morala je nekaj spregledati. »Ti to pove karkoli, Giles?« je v upanju vprašala in popravila svoje svetle lase, ki so ji silili v obraz. Počutila se je izmučeno, popolnoma nesposobno in delno krivo. Morala bi vedeti, kaj se pripravlja, če ne ničesar drugega..

Giles se je nad njenimi besedami vidno zamislil, a tokrat ne zaradi dejstva, da se Buffy glede svoje sovražne naravnanosti očitno ni imela namena omehčati, temveč je njegovo pozornost pritegnilo bolj to, ko je trdila, da se je Spike prelevil v svojo zgodnejšo različico. To mu sicer ni kaj dosti pomagalo, vendar pa se mu je samo dejstvo zdelo sila zanimivo. Le kako je bilo mogoče? Kakšna sila se je poigrala z njim, da ga je tako zelo spremenila? Le kaj bi mu lahko odvzelo dušo ter ga hkrati spreobrnilo v prvotno demonsko bitje? To ga je tako zelo vznemirilo, da je povsem pozabil na pomisleke, ki jih je še nedolgo tega imel o Buffyinem čustvenem stanju. Zdela se je tako neprizadeta, kot da bi komaj čakala na tako priložnost, da se svetlolasega vampirja in njegovo včasih precej vsiljivo in nadležno navzočnost končno znebi, čeprav je bilo vsem na svetli strani že dolgo jasno, da med njima obstaja močna vez, ki je presegala zgolj navadno naklonjenost. A kakor že rečeno – Giles je bil s skrbmi že povsem drugje. Bil je prepričan, da se za vsem, o čemer sta se pogovarjala, skrivajo namigi, ki vodijo k odgovoru; rabila sta samo še ključ, ki bi jima pomagal razvozlati to skrivnost. Nekaj je manjkalo, nek ključen podatek – vzrok za vse to, kar se je dogajalo v povezavi s Spikom. Pozorno je prisluhnil njenemu pripovedovanju in ob tem kot vedno prežal na besede, ki se drugim ponavadi niso zdele nič posebnega, njega pa so pritegnile na način, ki ga je lahko razumel le nekdo, ki je večji del svojega življenja namenil ravno svetu besed. In spet sta se vrnila na začetek kroga – k obsedenosti in vprašanju, kaj je bilo pravzaprav tisto, kar ga je obsedlo. Giles je preživel ure in ure za knjigami, da bi našel morebiten odgovor, toda vselej neuspešno. Morda si zastavljava napačno vprašanje, je nenadoma šinilo skozi njegove misli, ki so mu že v naslednjem trenutku podale izboljšano verzijo – Zakaj ga je obsedlo? Nekje je vendar moral tičati razlog, da je do tega prišlo. Vedno je bil nek razlog, vedno je nekaj imelo svoj namen. ''Buffy, če ti nekdo odpre svoje srce, še ne pomeni, da bo zaradi tega bolj občutljiv in dovzeten za to, da bi ga nekaj obsedlo,'' je sedaj tudi glasno izrazil svoje pomisleke. Ne, Spikova ranljivost, ni mogla biti vzrok za njegovo obsedeno stanje. Če kaj, bi mu morala ta tesna povezava z dušo prej omogočiti, da bi se takih demonskih trikov, ki so ga vlekli nazaj na temno stran, znal uspešno ubraniti. Ne, duša bi morala biti najprej odvzeta - in četudi je do tega resnično prišlo, kakorkoli pač že, še vedno ni bilo jasno, kaj ga je tako zelo spremenilo. Tako zelo, da ga je bila celo Drusilla pripravljena vzeti nazaj. Čeprav je bilo po nedavnem incidentu s cirkusom jasno, da si vampirka želi svoja fanta še kako nazaj.
Tudi njene nadaljnje besede, četudi so vsebovale veliko podatkov, niso Gilesu pretirano pomagale, čeprav ga je ob tem presenetilo predvsem dejstvo, da je Spike dejansko našel svoje pesnitve. Le kdo bi si mislil, da se je lahko ohranilo nekaj tako starega in kot je bilo znano nič kaj pretirano kvalitetnega? Razen tega pa ni bilo ničesar takšnega, kar bi pritegnilo njegovo pozornost – kaj šele, da bi jima kakorkoli pomagalo. Fant je pač obujal spomine na svoje predvampirsko življenje in kaj naj bi bilo pri tem tako nenavadnega? Razen seveda tega, da je to počel Spike – vampir, ki mu je šlo v prvi vrsti vedno samo za dobro zabavo trenutka, ne pa za to, da bi se v nostalgiji oziral nazaj v preteklost. ''Tako zelo nenavadno je...'' je končno spet spregovoril, čeprav s tem ni ravno odgovoril na Buffyino vprašanje. ''In tako nesmiselno. Od dobrega človeka, če se lahko tako izrazim, je brez dobrega razloga prešel nazaj na fazo demona. Kot je bil nekoč. Zdi se, kot da bi to povzročila Drusilla, v kar sicer dvomim...'' je počasi in zamišljeno nizal že znana dejstva, kot da bi bil to način, da med njimi uvidi logično povezavo. ''In sedaj je vse, kar si želi, to, da te uniči,'' je nadaljeval ter pustil, da so njegove besede obvisele v zraku. Ne, še vedno nista imela ničesar in to ni bilo nič kaj spodbudno. ''Očitno se fant res rad spogleduje s svojo preteklostjo,'' je naposled zavzdihnil, utrujeno in na nek način že vdano v to, da nikakor nista bila uspešna. Iz tiste starinarnice je resnično moral prinesti še kaj več, kot samo svoje pesmi, in sam hudič je vedel, kaj se je medtem časom, ko sta z Buffy blodila v svetu neznank, pripravljalo v ozadju.

Spremljala je poteze na njegovem zamišljenem obrazu v upanju, da bo kmalu opazila kakšno sled razsvetljenja. Želela si je, da bi vsevedni Giles čimprej ugotovil vzroke in ji pomagal pri zadevi, kajti veliko huje se je z vsemi temi mislimi ubadala sama. Njemu je bilo toliko lažje; navsezadnje ni Giles nikoli česa zares čutil do tega sprevrženega vampirja; še najraje ga je imel takrat, ko so vsi po vrsti izgubili spomin in je bil prepričan, da je njegov oče – pa še takrat sta se gledala postrani! Seveda je bilo tako delo za njenega opazovalca veliko lažje kot zanjo. Samo razmišljati in se poglabljati v dejstva Spikovega življenja.. vedela je, da bi v primeru, da bi se prave raziskave lotila tudi sama, morala ostati nepristranska. In to bi ji vedno znova nosilo naravnost nesmiselne in nepotrebne spomine, ki bi prej ali slej tehtnico pretehtali svetlolasemu vampirju v prid. Seveda je bilo bolje, če se je s tem enostavno ubadal Giles, sama pa mu je postregla s podatkom ali dvema, ob čemer je seveda držala določeno distanco in željo po tem, da svetlolasec končno izgine iz površine Zemlje. Tako je bilo zanjo veliko lažje. Vendar pa je bila iz trenutka v trenutek bolj prepričana, da je morda preveč prepričana v to, da bo Giles našel rešitev; morda je enostavno ni bilo. Jasno je bilo namreč, da je tudi on, prav tako kot ona, še vedno taval med možnimi odgovori, toda pravega ni dobil – tako, kot ga tudi ona ni dobila. In njegove naslednje besede bi bile lahko tudi karkoli drugega, pa bi kljub temu njeno voljo spravile še na slabši položaj; jasno je bilo namreč, da ne ve, kako naj bi se dokopala do neke dobre rešitve, če je kaj takega zanju tisti trenutek obstajalo. Ni bilo dvoma; če Spike ostane takšen, kot je, potem se bosta slej kot prej borila in če ga ona ne bo uničila in ubila, bo on ubil njo. Tako je šlo v demonskem svetu, ki ga je še predobro poznala. Nikoli ni hotela umreti in četudi je, se je počitku v nebesih tako ali drugače izmuznila; in tudi zdaj se je stresla ob misli na smrt – ne, njen čas še ni nastopil. »Ne, če ga odpre samo meni,« je pokimala in se ob svojih besedah opazno zamislila. Seveda.. »Ampak če ga odpre komu – čemu, če želiš – drugemu..« Zdelo se ji je, da se je nekaj pričelo prav počasi odpirati, a s prstom še vedno ni znala pokazati na nič. Vsaj njeni možgani so bol intenzivno pričeli opravljati svojo funkcijo; enostavno ni mogla kar sedeti tukaj in tiho poslušati Gilesa – tega tako ali tako ni počela nikoli. In če bi njene besede pripeljale do kakršnegakoli, še tako majhnega napredka, potem.. potem je bilo vredno. Upala je le, da bosta zares s tem, ko je sama skušala pripomoči k razmišljanju, napredovala in ne nazadovala, kar bi bilo seveda prav tako popolnoma mogoče. Ni slovela po velikanski pameti, ta naziv je z veseljem prepustila Willow – toda navsezadnje ni bila niti neumna. In če je sodelovala, je bilo toliko več možnosti, da ta večer ne bo še eden od tistih neizkoriščenih. »Ali pa misliš, da sploh ne gre za kaj v tem smislu?« je nadaljevala s vprašanji. Morala je vsaj ugotoviti, na kakšni poziciji sta bila z Gilesom, o čem sta pravzaprav razmišljala.. »Kaj sploh predvidevaš, Giles? Da ga je nekaj obsedlo ali da je on naredil nekaj, zaradi česar se je nekaj premaknilo? Ni nujno, da se je svojih dejanj sploh zavedal, kajne..?« je zamišljeno na glas premišljevala in ob tem pogled usmerila v tla, s pogledom pa je skakljala od ene packe na tleh do druge, ob čemer so njeni možgani prevzeli fazo dejanskega delovanja. »Kot nek ponavljajoč se vzorec,« je pokimala, ob čemer se je spomnila tiste časovne zanke, ki so jo povzročili Jonathan, Warren in Andrew, med tem ko se je skušala ujeti v nič kaj vabljivo življenje dela v Magic Boxu. Dejansko bi bila lahko zadeva podobna, toda tukaj je moralo iti za nekaj na nek način popolnoma drugačnega. Prvič zato, ker v to nikakor ni bila vpletena zlobna trojica in drugič zato, ker se Spiku ni ponavljala ena in ista scena, ampak se mu je ob tem spremenil tudi značaj. Ampak kaj torej..?! Med njima je spet nastala mučna tišina, ki je samo nakazovala na dejstvo, da nista nič kaj bližje rešitvi na ta neverjetno nerešljiv problem. Ne samo, da jo je tišina motila – dejansko jo je živcirala. Želela si je, da bi lahko vsaj sama rekla kaj, s čimer bi pomagala, toda sploh ni dvomila, da bi njene besede lahko situacijo samo še poslabšale. Obraz je spet zakopala v roke in trdno zatisnila oči, ob čemer so njeni možgani naleteli še na eno mrtvo točko. Konec navdiha. »Mogoče ga je vase posrkala kakšna njegova pesem,« je končno zavzdihnila - ter se ob tem opomnila, da Giles tako ali tako vsebine njegovih pesmi ne pozna - in vstala ter prijazno pogledala Gilesa v opravičilo tej neumni izjavi: »Bi kavo?« Če sta že razmišljala – in če je bilo res, da bosta še dolgo razmišljala, v kar sploh ni dvomila glede na to, da nista imela pojma, kako in kaj – potem je bila kava rešitev, vsaj če sta hotela ostati prisebna. Sicer pa sploh ni dolgo razmišljala, pa je že čutila željo po kofeinu. Prav smešno, kako je bila nesposobna prav dolgo obdržati koncentracijo.

Seveda je imela prav, ali pa vsaj delno, če je Giles sam pri sebi še vedno vztrajal pri tem, da Spikova odprtost ni mogla biti zadosten razlog za to, da bi se nekaj ali nekdo spravil nanj ter ga obsedel. Ne, manjkal jima je podatek o namenu. In četudi je bil le-ta tisti trenutek kristalno jasen – to, da je Spike zahteval izganjalkino smrt – vse skupaj še vedno ni imelo nobenega smisla. Če je že obstajal kdo, ki bi se želel znebiti Buffy, zakaj je potem toliko časa odlaševal, zakaj se igral igrice, ko pa bi to lahko storil brez najmanjšega napora, še preden bi vsi vedeli za vampirjevo spreobrnitev? Ne, v ozadju ni moglo biti ničesar – saj vendar nihče ne bi bil tako zelo neumen, da bi zapravil tako priložnost za uboj izganjalke, mar ne? Seveda jima to dognanje še vedno ni pretirano koristilo – če kaj, jima je vse skupaj samo še bolj otežilo. Obsedenost brez razloga... Le kaj se mu je zgodilo? Buffyina vprašanja so se neverjetno dobro skladala s tistim, kar je molče v svoji glavi premleval Giles, zato ji je nanje lahko tudi hitro odgovoril: ''Verjamem, da ni bilo po njegovi krivdi.'' Besede so morale zazveneti precej vampirju naklonjeno, kljub temu, da je Gilesa pri razmišljanju kot vedno gnala striktna objektivnost. Ni se opredeljeval, čeprav je bilo vsem znano, kako zelo zadržan je bil v odnosu tako do Spika kot tudi Angela. Nič ne bi imel proti, če bi se obeh znebili, hkrati pa se glede sodelovanja z njima nikoli ni resnično pritoževal. Samo zaupal jima ni ter ju imel zato vselej na očeh. In ravno zato so mu je bilo jasno marsikaj v povezavi z njima, bolj, kot pa če bi ga pri tem slepila kakršnakoli čustva. ''Torej ja. Možno je, da se je pri tem zavedal svojih dejanj,'' je še enkrat potrdil svoje besede. Spike je bil resda sposoben marsičesa, toda Giles je dvomil, da bi bil sposoben izdaje. Še sploh če je bilo res, da med njima z Buffy ni bilo nobenih novih zamer. Ne, Spike ni imel razloga, saj je navsezadnje rešil svet! Toda kaj se je potemtakem zgodilo? ''Njegova preteklost se ponavlja,'' je zamišljeno zamrmral na njene besede glede ponavljajočega vzorca ter si že prej glasno našteta dejstva še enkrat zavrtel v glavi. Je bilo zgolj naključje? Ali se ga je morebiti lotil kakšen urok, ki je poskrbel, da se je ujel v krog svojega življenja? Giles je zmajal z glavo – tudi to ni imelo nobenega smisla. Poznal je nekaj takih urokov, prekletstev, toda nobeno se ni ujemalo s tem, kar se je dogajalo z njihovim vampirjem. ''Hm,'' se je zamislil nad njenim navidez tako nesmiselnim komentarjem – pa ne zato, ker bi se v tistem trenutku že spomnil, da je nekoč že naletel na neke dnevniške zapiske posvečene podobni tematiki – temveč ker se je njena izjava zdela tako brez vsake podlage. ''Res dvomim, da bi ga to spremenilo nazaj v bitje, ki po svetu seje zlo. Kolikor vem je šlo zgolj za ljubezenske pesmi,'' se je naposled namuznil in Buffy namenil prizanesljiv pogled, medtem ko je sama že vstala ter se ponudila, da jima pripravi. ''Ja, prosim,'' je bil seveda za, saj je tudi sam še kako potreboval malo kofeinske pomoči ter navsezadnje tudi neke vrste oddiha. Preživeti med knjigami ure in ure, vztrajno napenjati možgane in kljub temu nikakor ne razvozlati Spikove skrivnosti je bilo prav zares izčrpavajoče. Morda bi si pa res morala vzeti odmor za kavo in vsaj za trenutek pozabiti na iskanje pravega odgovora. Četudi po vsej sili, se očitno nista nikamor premaknila, o nenadnem razsvetljenju pa tudi ni bilo ne duha ne sluha. ''Mimogrede, o njegovih pesmih,'' se je zato nenadoma oglasil, medtem ko se jima je Buffy že odpravila pripraviti kavo. ''Si jih videla? Mislim... ti jih je pokazal?'' je postal radoveden in to v nikakršni povezavi z iskanjem odgovora na njuno aktualno vprašanje. Samo tako zelo zanimivo se mu je zdelo – navsezadnje so bile njegove pesnitve del zgodovine. 19. stoletje! Pa še kar ohranjene. Res me zanima, če so tako slabe, kot so trdili vsi, so bile misli, pri katerih se je za trenutek zalotil. ''Če jih je že našel, predvidevam, da jih ni ravno pustil tam, kajne?'' je še pridal, kar nekako upajoče, hkrati pa tudi v tonu, ki je kazal na to, da je lahko predvideval o vampirjevem ponosnem odzivu. Medtem je tudi sam vstal, da bi se malce sprehodil, saj je navsezadnje posedal že ves dan – če odštejemo klečanje pred škatlami polnimi knjig in stegovanje za tistimi, ki so bile lepo zložene po policah. In prav zares se je zanimal za Spikove pesmi, saj je bil vampir ravno zaradi njih svetu poznan tudi kot William the Bloody. Pri tem pa se seveda še kar ni zavedal dejstva, kako zelo blizu odgovora sta se znašla...

Slišati, da Giles meni, kako pravzaprav krivda za vse skupaj sploh ni ležala na Spikovih ramenih, je bila zanjo kot mrzel tuš. Prekleto; ob tem jo je samo vse skupaj opomnilo na dejstvo, da bo predvidoma enostavno morala ubiti nekoga, ki je očitno storil veliko za dobro na svetu in ob tem za razplet dogodkov sploh ni bil kriv.. Bilo je ubijajoče, ko je o tem samo razmišljala. »Giles..« je počasi pričela z resnim glasom, saj je hotela, da bi njen opazovalec videl in čutil, kako se počuti sama. Nekaj trenutkov je molčala in zbirala besede, nato pa jasno in trdno, kot je le mogla, ter zelo odločeno dejala: »Navsezadnje je vseeno. Vem, da delujem blazno zainteresirana v njegovo smrt, a če ga bomo predolgo ohranjevali pri življenju, samo zato, ker hočemo nazaj nekaj, česar ni več..« Zavzdihnila je in čutila je lahko, kako se njen obraz iz utrujenega spreminja v naravnost mučeniškega. Ni hotela tega, ni hotela njegove smrti, četudi je delovala še tako zagreta zanjo. In ravno zato je bila stvar še bolj grozna – če si je priznala, da si je pravzaprav želela to, da se svetlolasi vampir nekako vrne k njim, je bilo to skorajda tako, kot priznati poraz. »Ne moremo čakati na čudeže. Če najdemo nekaj, potem je vse okej, ampak če ne najdemo ničesar.. Prej ali slej se bo spravil name in njegova zmešana vampirka bo v roke vzela tudi vas, ki mi pomenite največ; navsezadnje mu je še predobro jasno, kako zelo so mi pomembni ljudje okrog mene. Nočem, da sploh pride do tega in če to pomeni, da bom morala poskrbeti za to, da umre, še preden se zgodi kaj slabega..« Njen glas je v trenutku zvenel popolnoma neizprosno – kar ga je hkrati delalo celo nekoliko manj človeškega. »Bom to tudi naredila. Ne glede na to, ali je kriv za to, kar se dogaja, ali ne.« Jasno, najbolj jo je, kot vedno, skrbelo za Dawn; sploh po tem, ko je Spike jasno naznanil, da se bo z najmanjšim naprezanjem spravil nad njeno sestro, če se mu bo zaželelo zabave. Ne, tega ni imela namena gledati – če bo samo položil prst na kogarkoli iz njenega kroga prijateljev, potem bo umrl, duša gor ali dol. In hkrati se je bilo prav tega tako težko zavedati, ko pa je vendar do svetlolasca še vedno čutila kar precejšna čustva. Skomignila je z rameni, ko je Giles ponovil njene besede in s tišjim, manj odločnim in celo nebogljenim glasom zamrmrala, da je bilo komaj slišno: »Upajmo samo, da ga ne bo preteklost pripeljala tako daleč, kot ga je pri ostalih dveh izganjalkah..« Vedela je, navsezadnje ji je o tem pripovedoval. Kako ju je brez problema ubil, kako mu je bilo bolj ali manj vseeno.. Težko je bilo poslušati takrat, če pa je zdaj pomislila na to, da bi se lahko njena smrt zgodila na tak način.. Ne. Enostavno ni bila sposobna sprejeti kaj takega. Smrt. Ne še, ni ji bila še namenjena. Sploh ne tako, kot je doletela Nicky Wood in tisto drugo, ki jo je ubil med uporom na Kitajskem ali kako že. »Saj niso bile tako zelo ljubezenske,« je skomignila, četudi je bilo to menda vodilo prav pri vseh. Toda ko jih je prebirala, se ji je morda celo zazdelo, da je bilo prisotnih veliko več faktorjev. Ali pa jih je morda samo ona doživljala tako.. »Ali pa,« je končno skomignila, vstala in se odpravila za pult, kjer je nekje stal avtomat za kavo; bil je popolnoma nov, priskrbela pa ga je Anya. Giles je sprva celo negodoval nad njim, češ kako bodo s temle umazali kakšne knjige, ampak kolikor je videla, se je prav dobro ujemal s to novo tehnologijo. V avtomatu je bilo še vedno nekaj stare kave, a sama se je odločila, da bo veliko bolje, če naredi novo. Navsezadnje je sam Bog vedel, kako dolgo je že ta zadeva stala tukaj; če jo je pripravila Anya, potem najbrž že več tednov. Med tem, ko je odkorakala nazaj, da bi usula vsebino v organski koš, je prisluhnila Gilesovemu vprašanju, ter zaklicala: »Takoj bom!«, saj se ji ni ljubilo – vsaj o takih zadevah – kričati preko cele trgovine. Ko se je končno vrnila s čisto posodo in je pripravila vso kavno zadevo, je pogledala Gilesa in prižgala avtomat – ta je nežno zabrnel. »O pesmih..« je počasi pričela in se odločila, da ne bo prikrila česarkoli. Navsezadnje je lahko Giles vedel prav vse in če se Spike ne bi tako zlobno obrnil proti njim, bi morda celo obdržala zase njegove najbolj osebne misli, toda zdaj je bilo tako ali tako – najbrž še za dolgo – vseeno. »Pokazal mi jih je,« je pokimala. »Lahko rečeva celo 'podaril'. Menda je bil znak tega, kako se je spremenil. Kaj pa vem.« Skomignila je, saj navsezadnje ni vedela, kaj naj si misli o tej zadnji spremembi. »Ampak navsezadnje ni šlo za veliko umetnost niti za popolno polomijo. Nekaj na nek način poetičnega, na nek način pa nič posebnega. Eno je spisal na novo..« je pričela in ob tem pomislila, da morda to Gilesa sploh ne zanima, a deloval je dovolj zainteresirano. »O svojem preteklem vampirskem življenju ali nekaj v tem smislu. Nasploh precej zanimiva stvar, veliko zanimivejša od ostalih. Nekaj o tem, kako mesta gorijo in izganjalke umirajo..« Cinično se je namuznila. Najzanimivejša pesem njegove zbirke je izražala njegovo novo željo – njeno smrt.

Giles jo je skorajda že hotel opomniti na to, da je želja, da bi dobrega Spika dobili nazaj, iz očitnih razlogov najbrž predvsem njena, vendar je te misli raje zadržal zase, saj je še predobro vedel, da vse skupaj zanjo ni moglo biti ravno lahko. Pa saj je bilo navsezadnje na nek način podobno situaciji z Angelom – vsaj kar se tiče njenih čustev naklonjenosti, četudi le-ta niso bila tako zelo močna, kot je bila takrat ljubezen. Na nek način je Gilesu postalo celo žal, da jo je obremenjeval z dejstvi, ki so namigovala na vampirjevo nedolžnost, vendar pa je hkrati ni imel namena slepiti. ''In od tebe nihče ne pričakuje drugega kot ravno to,'' je Giles mehko odvrnil na njen odločen govor, s katerim mu je dala jasno vedeti, da se zaveda prioritet svojega življenja ter navsezadnje tudi vseh svojih obvez ter dolžnosti, ki jih je imela kot izganjalka. ''Vem, da ti ni ravno lahko, Buffy,'' je k temu še dodal, tokrat na veliko bolj očetovski način, ter se s svojim pogledom zazrl v Buffyine oči, pri čemer je v sebi previdno izbiral besede, saj ni želel, da bi na plano privlekel kaj, kar bi ji situacijo še bolj otežilo. Če je svoja čustva, ki jih je gojila do tega vampirja, že uspela potisniti toliko na stran, da je sedaj lahko zbrano razmišljala o dejstvu, da se ga bodo v najslabšem primeru morali znebiti, jih vsekakor ne bi bilo smotrno znova obujati. ''Toda veš, da imaš še vedno vse nas. In vso podporo, ki jo potrebuješ,'' se je naposled nežno nasmehnil, hkrati pa se še vedno čutil na nek način nemočnega. To ni bila ravno tolažba, saj se oseb, ki so ti bili blizu, ni dalo kar tako nadomestiti z drugimi. Njene besede so mu dale misliti, saj jima je bilo med drugim še vedno neznano, kaj se je tisti trenutek pripravljalo na temni strani. Nedvomno je bilo nekaj v teku, saj od Buffyinega zadnjega srečanja s Spikom ni bilo ne duha ne sluha o peroksidnem vampirju. Le kaj jim je pripravljal, da je bil tako zelo prepričan v svojo zmago? Kaj je vedel, kaj je imel, česar oni niso? Ali pa je bilo res, da se svojih dejanj pravzaprav sploh ni resnično zavedal..? Medtem ko je Buffy pripravljala kavo, s pomočjo njihove najnovejše tehnološke pridobitve, ki se je priljubila celo njemu, se je sam sprehodil preko prostora ter svojo pozornost še kar namenjal osebnem zanimanju za vampirjeve pesniške dosežke. Počakal je, da se mu je Buffy ponovno pridružila, nato pa se z radovednim izrazom na obrazu obrnil nazaj proti njej. Giles se je ob dejstvu, da ji je Spike svoje pesmi dejansko podaril, kakor je sama rekla, vidno začudil, čeprav je bila ravno ta gesta najbolj očiten odraz njegove nenadne spremembe oziroma odprtosti, kateri naj bi bila priča. Pozorno ji je prisluhnil in bil zopet presenečen nad dejstvom, da je William po vseh teh letih ponovno poprijel za pisalo. To mu namreč resnično ni bilo niti najmanj podobno. Bil je morilec, ne pesnik. Četudi z dušo... Toda nič od tega ni Gilesa pritegnilo bolj kot to, kar mu je o vsebini njegove zadnje pesmi razkrila Buffy. ''Hočeš reči, da je opeval svojo preteklost?'' je vprašal povsem nepremišljeno, hkrati pa so se ravno v tistem trenutku v polni tek ponovno zagnala kolesca njegovih nenadoma nič več tako zelo utrujenih sivih celic. Je mar možno..? ga je prešinilo, ko se je v njegovi glavi nenadoma jasno izoblikovala predstava slike, ki bi nastala, če bi vsa njima že znana dejstva po pravilnem ključu povezala v celoto. In vse bi bilo končno tako zelo smiselno – od tega, zakaj je Spike trdil, da jima knjige ne bodo pomagale, do tega, kaj ga je pravzaprav gnalo pri njegovih dejanjih. Kaj in zakaj ga je obsedlo... ''Buffy, to je zelo pomembno,'' je nenadoma postal ves vznemirjen, nič pa ni kazalo na to, da bi nameraval pohiteti s pojasnjevanjem tega, kar se mu je tako iznenada posvetilo v mislih. ''Kaj natančno je zapisal?'' jo je povprašal ter ji s tem, kako je vsako besedo posebej poudaril, dal jasno vedeti, da je predvsem od njenega odgovora odvisno to, ali bosta lahko potrdila njegove sume in ali imata končno nekaj, na kar lahko pokažeta s prstom. ''Je pred omembo gorečih mest in umirajočih izganjalk pisal tudi o tem, kako je izgubil dušo in kako se je pridružil Drusilli?'' je dodal k prejšnjemu vprašanju, kakor da bi mu bila vsebina pesmi, glede na njegovo predpostavko o temu, kaj se je zgodilo z njihovim pesnikom, povsem znana – čeprav je v resnici še nikoli ni imel priložnost videti. Nenadoma je bil poln nestrpnega pričakovanja, čeprav je z ohranjeno resnostjo na obrazu od Buffy še vedno očitno zahteval, da mu kar najbolj zbrano in odkrito odgovori na zastavljeno vprašanje. Če s svojim odgovorom potrdi njegove sume, ki so bili odraz ideje - za katero se je zdelo, da se je pojavila od nikoder ter bila zato še povsem nepreverjena in v končni fazi morebiti tudi povsem zgrešena – potem sta bila končno na pravi poti, da razkrijeta Williamovo skrivnost...

»Ah, super,« je zavzdihnila. Jasno je sicer bilo, kako zelo je potrebovala podporo, sploh njegovo, toda po drugi strani pa.. Ali je kdo res želel slišati, kako super bo, ko končno ubije svojega bivšega ljubimca? Čudovito, naravnost čudovito. In bolj, kot je o tem razmišljala, bolj jo je zadeva spravljala v slabo voljo. Ne samo, da nista imela pojma, kako zadeve stojijo; ne, zraven tega jo je begalo še dejstvo, da sta imela s tem svetlolasim vampirjem, ki je hrepenel po njeni smrti, še tolikšno preteklost, da jo je bilo prav nemogoče zanemariti. »Ni ravno najenostavneje,« se je z zagrenjenim glasom strinjala, saj se je tisti trenutek bolj ali manj počutila čustveno izžeto. To, kar se je dogajalo, jo je na tiho od znotraj žrlo, kot kak majhen črviček, ki je naredil ogromno škodo, četudi je še tako neopazen. Nasmehnila se mu je ob njegovih zaključnih besedah, ki naj bi vanjo vplivale upanje. Sama ga sicer ni čutila, toda jasno je bilo, da se je trudil, da bi jo spravil v boljšo voljo. Navsezadnje je bilo po eni strani zares dobro slišati to; ob tem se je šele jasneje zavedla, da ne potrebuje Spika. Potrebovala je njih, njene prijatelje, ki so bili hkrati najbližji ljudje na svetu, sorodniki, čeprav ne po krvi. Če si je samo predstavljala, da bi se jim kaj zgodilo.. Ne. Ne bo dovolila česa takšnega. Če bo potrebno, bo Spike gorel, njeni najbližji pa bodo ostali nedotaknjeni. Saj je bilo jasno. Naj se je dotaknil samo laska na njihovi glavi.. Niti tega mu ni imela namena dovoliti. Med tem se je spet spomnila na dejstvo, da je ničkolikokrat varoval Dawn, ki je bila tolikokrat v smrtni nevarnosti.. Kako jo je varoval pred Glory in kdove kakšnimi hudodelstvi. Če ga ne bi bilo, potem je bilo vprašanje, če bi bila Dawn tisti trenutek še vedno na svetu in samo misel na to jo je spet vrgla iz tira. Šlo je za občutke, ki so jasno presegali neko stereotipno ljubezen. Šlo je za najbolj globoko zaupanje, ki ga je izrabil, ko se je obrnil proti njej. Je Giles to res lahko razumel? Dvomila je. Čutila je, da nima najmanjšega pojma. Ni sicer dvomila vanj, vedela pa je, da obstajajo določene stvari, ki jih v življenju najbrž ni doživel. Tega najbrž ne.. »Ali je to pomembno?« je povzdignila obrvi, ko je opazila, kako se je Gilesov obraz nenadoma spremenil. Je morda kaj zaslutil? Toda saj navsezadnje niso bile pesmi tiste, ki so bile krive za ves razplet dogodkov, kajne? Navsezadnje je ravno to pred nekaj trenutki Giles zatrdil. Ali pa je kaj zavohal..? »No, ne v vseh,« je skomignila. »Samo v tej zadnji, tej novi.« Skušala se je spomniti celotne pesmi in presenetilo jo je dejstvo, da jo je imela tako dobro vtisnjeno v spomin. Najbrž ni bilo nič čudnega, ko je bila pa vendar najbolje spisana in najnovejša, obenem pa je dejansko – za razliko od drugih – vedela točno, o čem govori. Ob tem, ko se je točno spomnila vsega – celo oblike, je bilo lažje povedati Gilesu točno tisto, kar je vsebovala. Naslonila se je na pult in se ozrla proti avtomatu, ki je počasi pripravljal kavo, nato pa počasi pokimala. »Vse je omenil. Najprej Cecily, čeprav ne ravno imensko – nikogar ni omenjal imensko. Ampak povedal je, kako je zavračala vso njegovo ljubezen, nekaj takega,« je skušala zadevo povedati pesniško, a ji ni najbolje uspevalo. »In potem je prišla v sceno Drusilla s svojimi zobmi, kako ga je spremenila, povampirila, kako je z njo spremljal goreča mesta.. In potem se je spet lotil dela, kjer je spet začutil dušo in podobno. Skratka celotna zgodovina, stlačena v štiri kitice s štirimi verzi.« je objasnila in povzdignila obrvi. Ni vedela in ni razumela tega, na kar je ciljal. Naj je še tako premlevala dejstva, sama ni našla tiste točke, ki naj bi zadevo naredila pomembno. Napisal je pesem o svoji zgodovini, pa kaj? Dal ji je kup papirovja, pa kaj? Omenil je Drusillo, pa kaj?! Vse skupaj je postajalo iz trenutka v trenutek bolj nesmiselno in pomislila je že, da je morda narobe razumela in je Giles v resnici zares hotel vedeti le to, ali je Williamovo pisanje res pisanje, ki si zasluži zgodovinsko vrednost. Toda nekaj ji je govorilo, da gre za nekaj drugega; Gilesov izraz na obrazu je bil popolnoma resen. Nekaj je moral zavohati. Sama pa še vedno ni razumela, kaj je zavohal, in to jo je živciralo. Avtomat za kavo je končal s svojim delom in počasi se je približala zadevi, da bi tekočino ulila v njuni skodelici – na vseh so bili zabavni napisi – ob tem pa sumičavo pogledovala proti Gilesu. Je morda res ugotovil kaj? Ali je imel pred očmi kaj tako ključnega, da je sama lahko spregledala dejstvo zgolj zato, ker ga je imela preveč jasno pred očmi? Nejevoljno je zlila tekočino v skodelico in mu jo izročila, med tem pa neučakano vprašala: »Ali si ugotovil kaj?«

Vrnil ji je medel nasmeh, nato pa sklonil pogled, saj sta nekako prišla do točke, kjer ni bilo več kaj reči. Morda mu je bilo besede težje izbirati ravno zato, ker enostavno ni mogel razumeti globine odnosa, ki se je v vseh teh letih razvil med njo in svetlolasim vampirjem. Vedel je sicer lahko, da ta še kako obstaja, tako kot je tudi med prvimi razumel, da ga je Buffy ohranjala pri življenju predvsem iz osebnih razlogov, ne le za potrebe njihovega boja proti temnostrancem. Ni ji imel kaj očitati, čeprav je bilo res, da še vedno ni bil pretirano naklonjen tem njenim čustvenim navezanostim na vampirje. Toda kakor že rečeno – sedaj sta se morala posvetiti drugim stvarem, bolj pomembnim in vsekakor bolj ogrožujočim. Žalovanje za pogubljenim vampirjem ji pri morebitnem dvoboju na smrt z njim prav gotovo ne bo moglo ravno koristiti. Njeno vprašanje je povsem preslišal, saj je bil v mislih vse preveč zaposlen s premlevanjem o dejanski možnosti, da je do tega pravzaprav prišlo. Toda vsaj tisti trenutek se je ta pesniški trik zdel edina smiselna razlaga ter prva takšna, ki jo je bilo vredno preveriti. In tekom Buffyine pripovedi so se posamezni segmenti vedno bolj očitno sklapljali. Celotna zgodovina, stlačena v štiri kitice s štirimi verzi. Ne, Gilesa ni pritegnila simetrična oblika pesmi, temveč to, kako se je njena vsebina porazdelila. To je bilo to, brez dvoma. Četudi pesnitve Giles na lastne oči še ni imel priložnost videti, je zaupal Buffyinemu opisu. In če je resnično šlo za sveže spisano pesem, na novem papirju, potem se je verjetnost, da je imel Giles prav, samo še povečala. Bilo je na nek način briljantno, da se je celo opazovalec moral občudujoče nasmehniti vsej tej kompleksnosti, ki pa je bila v končni fazi precej enostavna. Iz tega stanja zamišljenosti ga je predramila šele Buffy s svojo kavo in nestrpnim spraševanjem, na katerega pa se ni bil sposoben v trenutku odzvati. Hvaležno je sprejel skodelico, čeprav sedaj res ni bil primeren čas za kavo. ''Spike živi svojo pesem,'' je končno le izdal poglavitno misel, ki je bila dokaj enostavna razlaga tega, kaj se je v resnici dogajalo z njihovim nesrečnim vampirjem. ''Vem, da zveni neverjetno, vendar pa dejansko obstaja neke vrste magični papir, katerega urok poskrbi, da se vse, kar pesnik v svoji pesmi zapiše, v njegovem življenju tudi zgodi.'' Giles sicer ni vedel vsega, vseh podrobnosti, vendar pa je vedel dovolj, da je bil lahko prepričan, da vsebina pesmi in to, kar se je dogajalo s Spikom, ni bilo zgolj zanimivo naključje. Šele tedaj pa se je opazovalec resnično zavedel dejstva, kaj je ta determiniranost pomenila zanje. Goreča mesta in mrtve izganjalke... ''Oh, dear...'' ga je kot mrzel tuš zadelo to spoznanje, pri čemer je njegov pogled zaskrbljeno obstal pri Buffyinih očeh. ''Saj imaš še vedno to pesem, kajne?'' jo je hitro povprašal in upal na pritrdilen odgovor, pri tem pa svojo nedotaknjeno skodelico odložil nazaj na mizo, kar je bil očiten znak za to, da je bilo njunega premora konec in da se je pravo delo šele začelo. ''Potrebovala jo bova. Najbolje, da jo greš iskat, takoj zdaj. Bojim se, da nimamo več veliko časa...'' ji je hitro naročil, sam pa se medtem živčno prestopajoč skušal spomniti, kje je pravzaprav naletel na tovrstne zapiske. Vedel je, da niso bili v okviru pomembnejših zadev, niti ne v okviru črne magije, čeprav je bilo sedaj več kot očitno, da jim le-ta čarovnija sedaj grozi s pravo katastrofo. Ne samo, da je bilo ogroženo Buffyino življenje – skrbelo ga je tudi za usodo mesta, ki naj bi se pod voljo Spikove pesmi znašlo v plamenih. Če je bila njegova teorija pravilna in so bili vsi njegovi sumi upravičeni... Kljub temu pa je še vseeno ostajal kup neznank. Le kako za vraga se je Spike dokopal do tega papirja? Mu ga je kdo podtaknil? Ali pa je celo vedel, kako stvar deluje, in nameroma zapisal te smrtonosne rime? Giles ni vedel, bil pa je prepričan, da so se vsi nadaljnji odgovori skrivali v drobni knjižici, za katero se je sedaj spomnil, da je pozabljena ležala nekje med ostalimi stvarmi v kleti. Še enkrat ji je pomignil, naj se brž odpravi, sam pa se nato hitrih korakov že odpravil proti stopnicam, ki so vodile v klet – ponovno tja, kjer je že prej svoje zadnje upe polagal na to, da odkrije kaj kar bi jim pomagalo zaustaviti Spika.

»Prej si rekel, da je to nesmisel,« je oporekala, čeprav sploh ni dvomila v Gilesove ugotovitve, ki so bile le redkokdaj napačne. Ni sicer najbolj razumela, na kaj je ciljal, toda če je res našel nekaj, ugotovil, kaj se dogaja.. Potem sta bila na dobri poti. In očitno se je Giles spomnil nečesa; še dobro, da ga je imela, saj se je še predobro zavedala, da brez njega ne bi dosegla prav ničesar. Ne bi ugotovila, kaj se dogaja; Giles je bil tisti, ki je imel vedno odgovore. In tako je bilo tudi tokrat; morda je trajalo dalj časa, toda jasno je bilo, da bo prej ali slej našel odgovor na sleherno vprašanje, ki sta si ga zastavljala. »Hočeš reči..« je nejeverno povzdignila obrvi ter počasi in premišljeno nadaljevala: »Da je Spike spisal to pesem zato, ker je hotel ves ta nered?« Neverjetno, in ona mu je zaupala; ne samo svoje, tudi sestrino življenje in življenja prijateljev.. »Ali pa je mogoče, da se tega sploh ni zavedal?« je nekoliko dvomeče vprašala. Težko si je bilo predstavljati, da je nekaj naredil kar tako, brez da bi premišljal, četudi je bil znan po tem. Toda zdaj, ko je izgubil vsako trohico človeškosti v sebi, zdaj, ko je bil v njegovem mrtvem srcu samo še krvoločen demon.. zdaj je bilo nemogoče videti Spika kot ubožca, ki se sploh ni zavedal, kaj počne, med tem ko je pisal tisto pesem. Zdaj ga je zares videla samo še v nekakšni očrnjeni luči, čeprav je nek košček nje same verjel, da Spike tega ni bil sposoben. Toda ta košček je bil tako majhen, da ni bil sposoben preglasiti njenih skorajda besnih misli, ki so tako ali tako besnele že od njenega rojstnega dneva, ko se je odločil, da ji bo pokazal, v kakšno pošast se je spremenil. Prekleto je bolelo in bolečino je bilo mogoče zatreti le z dovolj veliko mero jeze, ki jo je ob takih situacijah znala še predobro izkoristiti. In če je mislil, da bo imel takšno srečo, da bo preživel, se je motil; igral se je z njenimi čustvi, igral se je z njenim zaupanjem. Angelu je dovolila, da je preživel, ker ga je ljubila – Spike pa ni bil Angel. Ni imela namena popuščati. »Oh dear – what?« je povzdignila obrvi, ko je bilo jasno, da sama ni tako hitro dojemala dejstev, kot je bil to sposoben storiti Giles. Njej se je situacija zdela prekleto rešljiva; pretepsti Spika do smrti, zakuriti njegovo vampirko in se pozabavati v Bronzu. Ni videla očitnih problemov; četudi je bila na tej sceni že tako dolgo, je bilo jasno, da ni razumela vseh skritih pasti, ki jih je ponujalo življenje. Včasih jih je opazila prepozno, toda odločena je bila, da bo to bitko zmagala; ne glede na vse. Morda je bila še preveč prepričana vase – to ji je namreč namigoval Gilesov zaskrbljen izraz na obrazu. »Nimamo več veliko časa za kaj?« je vprašala in še višje povzdignila obrvi. Ne, njej se je zdela situacija še predobro rešljiva. Potrebno bo uporabiti pesti, pa kaj. Bilo ji je vseeno, vsaj tisti trenutek; tolikokrat je že zmagala in se izvlekla iz tako neverjetnih zapletov, da se ji je zdelo naravnost nemogoče, da bi ji tokrat spodletelo; Giles se očitno ni strinjal. Skomignila je z rameni, čeprav jo je njegov pogled rahlo prestrašil, zavila se je v svoj plašč in odkorakala preko trgovine proti vratom. Tam je, še preden je zapustila Magic Box, na hitro dejala: »Takoj se vrnem.« Zunaj jo je zavila tema in nočni hlad, toda vse skupaj se ji ni zdelo preveč zaskrbljujoče. Očitno je Giles spet videl probleme tam, kjer jih ni bilo, tako ali tako je bil znan po tem. Pri hiši je bila zelo hitro in samo toliko je vstopila, da je iz žepa plašča, obešenega na obešalniku, vzela zavitek pesmi, ki ji jih je podaril Spike. Niti ošinila jih ni s pogledom, med tem ko jih je spravila v žep ter se odpravila nazaj proti Magic Boxu. Med tem so njene misli divjale, toda doumela ni prav veliko. Niso imeli veliko časa za kaj? Kako ji je šlo na živce, ko ji Giles ni povedal vsega.. Hotela je vedeti. Hotela je razumeti. Saj vendar ni bila neumna, samo pojma ni imela o tem magičnem papirju ali karkoli je že bila zadeva, o kateri je Giles govoril. Komaj se je zavedla, da skorajda teče, njeno telo pa je prevzel delen strah in delen adrenalin. Potrebno bo ugotoviti, kaj se pravzaprav dogaja.. »Giles, imam jih!« je zaklicala, ko je vstopila nazaj v toplo zavetje trgovine, ki je bila spet navidez prazna. »Giles?« Očitno se je spet vrnil k kletnim opravkom in med tem, ko je iz žepa vlekla kup papirovja, popisanega s kar lepo berljivo pisavo, med katerim je iskala točno določen list, se je sprehodila do vrat, ki so vodila v klet. Bila so odprta, Giles pa je spet precej živčno iskal nekaj. »Imam jo,« je ponovila in iz kupa listov potegnila tistega najbolj čistega, očitno najnovejšega.

Giles ni odgovoril na nobenega izmed njenih vprašanj, saj so bile njegove misli vse preveč zaposlene z iskanjem njegovih lastnih odgovorov. Ne bi mogel zatrdno reči, da je Spike vedel, v kaj se spušča, saj so navsezadnje na to namigovale že njegove besede, s katerimi je zatrdil, da jim knjige tokrat ne bodo pomagale. Če je nameraval požgati mesto in ubiti Buffy na način, kot se je lotil prejšnjih izganjalk, potem ni potreboval nič takšnega, kar bi bilo opisano v knjigah. Po drugi strani pa je lahko tudi samo blefiral in si pripravil odlično bojišče, kjer mu je bila zmaga neizbežno zagotovljena. Še enkrat ji je hitro pomignil, naj se le brž odpravi, saj bo imel časa za utemeljevanje svojih strahov še dovolj na pretek, ko bosta imela ob sebi vse zbrane dokaze. In če se je Giles še pred nekaj trenutki veselil dejstva, da se mu je končno posvetilo, so jima ta spoznanja sedaj predstavljala samo še večji problem ter nasploh novo vrsto grožnje. Ko se je Buffy končno odpravila, je sam pohitel po stopnicah navzdol v kletne prostore ter se vrnil k škatli, za katero je upal, da vsebuje tudi tanko zeleno knjižico, ki je bila bolj kot ne zbirka 'zanimivih' dnevniških zapisov preteklih opazovalcev. Ni bila ravno knjiga, ki bi obširno opisovala demonsko problematiko, vendar pa je bila edina, za katero je Giles vedel, da vsebuje zapise o tem 'magičnem pesniškem papirju'. Vzelo mu je kar precej časa, preden je v vsej tisti zmedi končno našel pravo ter se pri tem ponovno opomnil, da bodo morali – ko bo vse te norije v zvezi s Spikom končno konec – poskrbeti, da bodo tudi te navidez pozabljene knjige dobile svoje mesto na polici, četudi jim je prostora že več kot očitno primanjkovalo. ''Tukaj je,'' je zadovoljno oznanil, trenutek zatem, ko ga je Buffy poklicala po imenu. S knjižico v roki se je nemudoma vzravnal ter se takoj odpravil nazaj proti stopnicam, proti Buffy, ki ga je na vrhu čakala z listom papirja, na katerem naj bi bile zapisane Williamove rime. ''Odlično,'' je mimogrede pohvalil njeno delo, ko mu je pogled obstal na pesem v njeni roki. ''Smem?'' je vljudno, tako kot vedno vprašal, čeprav ji je bilo sodeč po njenem obraznem izrazu prav vseeno, kaj se zgodi s pesmijo. Giles jo je previdno vzel v roke ter si jo medtem, ko sta se vračala nazaj proti mizi, kjer ju je čakala še nedotaknjena kava, podrobno ogledoval. Tako kot je Buffy rekla je bila sestavljena iz štirih kitic, ki so vsebovale vsaka po štiri verze:



Giles je pričakoval marsikaj, vendar pa si ni mislil, da bi bil vampir sposoben napisati kaj takega. Resda je imel fant dušo, toda… v njegovih očeh je bil še vedno predvsem krvoločen ubijalec, ki je v prvi vrsti prestopil k njim samo zato, ker je ugotovil, da je pravzaprav vseeno, koga pobija, dokler lahko pobija. ''Vse je tu. Čista duša – to zaradi česar se ti je zdel tako zelo odprt, srečanje z Drusillo in izguba duše, njuna ljubezen, sejanje zla...'' je našteval, ko se je s pogledom nenadoma ustavil pri tretji kitici, ki ga je od vseh še najbolj skrbela. ''Očitno se je urok izvršil do polovice pesmi,'' je zamišljeno zamrmral, nato pa pesem skupaj z knjigo odložil na mizo ter zasedel enega izmed stolov. Še vedno ji ni odgovoril na nobeno izmed prej zastavljenih vprašanj, vendar pa je že hitro segel po tanki knjižici ter listal preko njenih strani, da bi našel poglavje, ki opisuje to, kar sta imela pred seboj. ''Tukaj je,'' je vznemirjeno oznanil ter s prsti zdrsel preko naslova. ''Pesnikovo hrepenenje,'' je glasno prebral latinski prevod, nato pa s prstom že zdrsnil vzdolž strani, z očmi pa se že lačno zapodil med besede, ki naj bi jima razkrile celotno skrivnost. Toda na opazovalčevo razočaranje je bil opis precej skop. Precej o zgodovini in primarni uporabnosti – ničesar pa o tem, kako urok pravzaprav deluje in kako se ga da najvarneje prekiniti. Še najmanj spodbuden pa je bil prav gotovo stavek: ''Uroka se načeloma ne da prekiniti, prav tako pa je nemogoče, da se zapisano ne bi realiziralo, saj urok temelji na predpostavki, da se pesnikovo hrepenenje uresniči v okviru realne situacije, ki mu to omogoča.'' Gilesov pogled se je pri tem počasi dvignil proti Buffy, da bi videl, ali je sedaj tudi sama končno spregledala. ''Buffy, če nam pravočasno ne uspe prekiniti uroka...'' Pri tem je za hip obmolknil, nato pa vseeno nadaljeval ter ji tako med drugim tudi razkril dejstvo, ki ga je od vsega skupaj še najbolj skrbelo: ''Ga nič ne more ustaviti.'' Njegove besede so se tisti hip morda zdele usodne, vendar pa je bil opazovalec nekje globoko v sebi prepričan, da bodo našli rešitev. Morali so jo... Toda še vedno se jima je porajalo vprašanje: ali je Spike vedel? ''Morda ne boš verjela, vendar tega papirja niso nikoli uvrstili v okvir črne magije,'' je po premolku nadaljeval, čeprav se njej tisti trenutek najbrž ni zdelo ravno tako zanimivo kot njemu, svojo pozornost pa zopet namenil tekstu pred seboj. ''...njegovo delovanje temelji predvsem na predpostavki o t.i. čistosti pesniške duše. Ne le, da urok deluje le pod peresom pesnika, temveč je pri tem pomembna tudi kakovost čustev, ki jih sam izliva na papir. Stari rek: ''Kdor poje, zlo ne misli'' igra tu ključno vlogo, saj smiselno onemogoča pesniku, da bi realiziral kakršno koli zlonamernost zunaj sebe,'' je glasno prebral del odstavka, ki je pojasnjeval, zakaj je bila zadeva pravzaprav tako 'nedolžna'. Toda kot ponavadi ni šlo brez izjem. ''...Vendar pa obstajajo tudi primeri, ko pesnik lahko nenamerno zaobide ta 'filter'; še posebno v primeru, ko opeva slaba dejanja, ki jih je zagrešil v svoji preteklosti. Realizacija pesmi se torej vseeno izvrši, posledice le-te pa so lahko precej katastrofalne in v vsakem primeru neizogibne,'' je glasno prebral odstavek do konca, ki je sicer ponovno namigoval na neprijetno usodo, vendar pa jima je po drugi strani dal odgovor na eno izmed porajajočih se vprašanj. ''Zato mu je torej uspelo,'' je mrmraje ugotovil, ko je svoj pogled končno dvignil iznad knjige ter se zazrl v Buffyini smeri. ''Ne ve, kaj se pravzaprav dogaja...''

Presenetilo jo je dejstvo, da je bil tako zadovoljen, ko je našel tisto zeleno knjižico; ali ni malo prej brskal po isti škatli, pa je sploh ni opazil? Sicer pa, kaj jima je lahko pomagala tista majhna zadevščina? Navsezadnje je Spike zatrdil, da z knjigami ne bo nič. Ali pa je šlo za knjigo druge vrste..? »Seveda,« je prikimala in mu dovolila, da ji je iz dlani vzel kos papirja, na katerem je bila spisana Spikova pesem. Tudi zdaj, ko je spremljala spremembe na njegovem obrazu in skušala ugotoviti, kaj je tisto, kar ga skrbi, ni imela posebne sreče. Enostavno nič ji ni namignilo na dejstvo, da bi se lahko dogajalo nekaj.. zanjo usodnega. Ko je Giles sedel, da bi prebral pesem, je sama segla po svoji skodelici kave, med tem pa preko njegovega ramena tudi sama vnovič razbirala smrtonosne verze. Očitno je Giles v njih videl nekaj, kar je sama spregledala, toda to se je tako ali tako konstantno dogajalo. Bolj jo je skrbelo samo dejstvo, da je Giles v njih videl nekaj, kar zanje gotovo ni dobro. Glede na to, da se je vsa zadeva vrtela okrog Spika, bi pričakovala naravnost nesmiselno zadevo, neplanirano in nepremišljeno, toda ko je opazila, da je celo Gilesa skrbelo, jo je nasmeh tistega dne očitno minil. Nekaj nevarnega se je plazilo mednje, ona pa je še vedno popolnoma nevedno gubala čelo in se spraševala, kaj naj bi bila ta skrb, ki je tako obsedla njenega opazovalca. »Očitno,« je pokimala, saj ji spet ni bilo jasno, zakaj Giles našteva jasno znana dejstva; vedela je, o čem pesem govori – prekleto, saj jo je že prebrala. Še vedno pa ni imela odgovorov na vprašanja, ki jih je postavila prej in samo upala je lahko, da ji bo njen opazovalec čimprej razkril svoje skrbi. Bila je enostavno neučakana; hotela je vedeti, naj je bilo še tako nezaželeno. »Čakaj, Giles..« je hitro prekinila njegovo pripovedovanje. »Govoriva torej o tem, da ga je tale umetnost,« je pomignila na papir v njegovih rokah. »Prisilila v to, da spet počne to, kar je počel v preteklosti? In če ga ne ustavimo, se bo ponovila celotna stvar?« je skušala ugotoviti, če zadevo razume, pravilno. Torej je Spike popolnoma spremenjen samo zaradi tega koščka papirja.. Neverjetno. To, kar je prebral iz knjige jo je precej zmedlo, hkrati pa ji vlilo nekakšno komaj zaznavno upanje, ki ga je moral Giles seveda z naslednjimi besedami poteptati. »Ampak..« je vzkliknila in rahlo zakrilila z rokami, med tem ko je odločeno nadaljevala: »Realna situacija! Buffy, izganjalka vampirjev, ki bo Spika spremenila v prah, še preden se zadeva realizira! Realna situacija je bila vedno do zdaj na naši strani!« Bila je skorajda nekoliko užaljena, ko je ugotovila, kako črnogled je njen opazovalec. Prekleto, saj ni imela namena odkorakati v lastno smrt, saj ni bila neumna, ali ni bilo to jasno? »Ne,« je odločno, toda tiho in istočasno jasno nepristno odkimala. »Jaz ga bom ustavila. Giles, lahko ga ustavim, saj veš, da ga lahko.« Zdelo se je, da je situacija v trenutku, ko sta odkrila nekaj novega, postala povsem nerešljiva. In z vsakim novim citatom iz te butaste knjige je postajalo huje. Ni hotela umreti, hotela ga je ustaviti in se vrniti še dovolj hitro, da bi lahko prišla v Bronze v času odprtja. Ni hotela velikanske scene iz tega Spikovega divjanja; navsezadnje je sama, morda po lastni neumnosti, verjela, da ga bo lahko premagala. »Neverjetno,« je kljubovalno zamrmrala, da bi pokazala, kako zelo vseeno ji je za to, na kakšni listi se je znašel magični papir in da bi hkrati nakazala na dejstvo, da ji ni ravno v pomoč s tem, da ji.. In takrat ji je kapnilo. Šele takrat, čeprav je minilo že toliko časa, čeprav je imela odgovor že nekaj minut jasno pred nosom, čeprav ga je sama pojasnila.. Umrla bo. Če ga ne bo premagala, če se urok ne bo nekako prenehal, bo umrla. Cities – they burn and slayers – they die. To je bila torej njena novo spisana usoda. In ob tej misli so ji za trenutek stopile solze v oči, sploh ko se je spomnila Gilesovih besed, besed iz knjižice.. Uroka ni mogoče prekiniti. Kako ga ni mogoče prekiniti? Take zadeve so znali vedno prekiniti! Vedno je obstajal način! Čutila je jezo, ki je začenjala vreti v njej. Ta bolna igra jo je popolnoma posrkala vase; počutila se je točno tako kot takrat, ko je zasačila Angela in Gilesa pri pogovoru glede Mojstra. Kako je že rekel Giles takrat? »Tomorrow, Buffy will fight the Master. She will die.« Je bilo tako? In zdaj se je zadeva spet ponavljala. Počutila se je tako.. nebogljeno. Seveda ni vedel, kaj se dogaja. Spike ni imel pojma in četudi bi si ustvaril dobro premišljen načrt, ki bi moral uspeti.. bi mu postalo dolgčas. Najmanjšega pojma ni imel o tem, kar je počel, vseeno pa je očitno bil odločen, da bo zadevo zdaj, ko se tako pošteno zabava, izpeljal do konca. Gilesovih besed ni več poslušala in ko je očitno končal in kar nekaj trenutkov gledal v njeno smer, je s precej netipičnim, skoraj prestrašenim glasom in odsotnim nasmeškom dejala: »Ampak saj bo prišla nova..« Njen pogled je iz Gilesa preskočil po prostoru ter se končno ustavil nekje na vrhu ene od dobro založenih omar. »Ena izganjalka umre, vpoklicana je nova. Ga bo ona ustavila?« je vprašujoče spet pogledala v Gilesovo smer. »Ali pa misliš, da bo ubil dve, tako kot nazadnje?« Zdelo se je, da je popolnoma sprejela svojo usodo, toda.. »Giles, tudi pred mojim bojem z Mojstrom je bilo zapisano, da bom umrla, pa nisem. Ali je mogoče, da.. preskočimo zapisano?«

''Vse kaže na to,'' je pritrdil Buffyinim besedam, medtem ko je svojo pozornost še vedno namenjal tekstu, ki ga je imel pred seboj in za katerega je upal, da jima bo dal željene odgovore. ''Buffy,'' jo je hotel pomiriti pri njenem tako očitnem ogorčenju nad citiranjem, vendar pa je bil opazovalec pri tem seveda neuspešen. Zgodilo se je dokaj pogosto, da mu ni pustila do besede, ko bi bilo to najbolj potrebno - in očitno se ji je ta uporniška lastnost ohranila kljub letom, ki naj bi jo naredile zrelejšo. ''Ne razumeš. Ni tako preprosto,'' je znova poskušal, da bi pritegnil njeno pozornost ter ji končno v miru skušal dopovedati, kaj se resnično dogaja. Ni je želel strašiti z dejstvom, da ji v primeru, če ne odkrijejo načina, kako bi prekinili urok, grozi neizbežna smrt. Pa tudi težko mu je šlo z ust, saj bi po eni strani izzvenelo tako, kot da ne bi imeli nobene izbire. In Gilesova naloga vsekakor ni bila ta, da ji posreduje novice o smrti, ki naj bi ji bila namenjena, temveč da se takoj loti iskanja alternativne rešitve. Še pomisliti ni smel, da jim ne bi uspelo. Ni mogel in si tudi ni želel. ''Urok deluje na način, da se nič ne more zoperstaviti njegovi volji. Zaradi njega ti je usojeno, da se boš spopadla s Spikom, četudi bi se temu poskušala na kakšen način izogniti...'' Giles je razumel princip po katerem je urok deloval (po vsej verjetnosti tudi že tisti trenutek), kako je vase posrkal svoje 'žrtve' – jim puščal verjeti, da imajo še vedno nadzor nad seboj, nad svojimi mislimi in dejanji. Bil je taisti urok, ki bo Buffy na njen sodni dan 'prisilil', da bo navidez po svoji volji vztrajala pri temu, da se spopade s Spikom, četudi ji bo pri tem zavestno jasno, da nima nobenih možnosti za zmago. Ko je nenadoma obmolknila je opazovalec po njenem obraznem izrazu sodeč uganil, da je končno dojela bistvo nevarnosti, ki jim je grozila. Sedaj je vedela, Giles pa njene smrtne obsodbe v primeru, da jim spodleti, še kar ni mogel izreči naglas. Ne ponovno, sploh pa ne pred njo, saj bi na nek način zvenelo tako.. dokončno. Sedaj mu je zopet postavljala vprašanja, na katera opazovalec zaradi precej skopega opisa, ki jima ga je nudila knjižica, ni znal odgovoriti. Na dveh straneh, ki so Pesnikovo hrepenenje opisovale zgolj kot nekakšno zanimivost, ni bilo niti sledu o razlagi, kako urok pravzaprav deluje. Kako dolgo traja, da se cel urok izvrši, kaj sproža premike med posameznimi vrsticami in kiticami? Kako zelo dosledno sledi zapisanemu in kako deluje v primeru, da je pesnik pisal o svoji preteklosti? Kako natančno se ponovi..? ''Govori o mestih in izganjalkah. In če urok pozna razliko med ednino in množino...'' je premišljujoče mrmral in pri tem postajal vedno bolj in bolj zaskrbljen. ''Potem ne bo Sunnnydale edini, ki bo gorel... In izganjalke...'' Giles je zmajal z glavo ter si snel očala, da bi si pomel utrujene oči. Bolj ko sta razpredala, bolj kompleksno je vse skupaj postajalo. ''Ni važno, koliko jih pride na vrsto. Ne bo se ustavil dokler ne pride do.. kako je že napisal?'' je glasno razmišljal, si spet nadel očala ter se sklonil nad listja papirja, da bi še enkrat prebral zadnjo kitico. ''Dokler se spet ne zaljubi v eno izmed njih. Oziroma v dekle s količkom - v kakršnem koli smislu urok pač to razume,'' je bil negotov, saj kot že rečeno v knjižici ni bilo veliko pojasnjenega. Avtor zapiska se je očitno bolj navduševal nad razlago tega, s kakšnim namenom je bil magični papir sploh ustvarjen – zato, da bi nesrečno zaljubljeni pesniki lahko z njegovo pomočjo uresničili svoja hrepenenja; t.j. da bi se jim naprimer uresničilo to, ko so pisali o tem, kako jim je njihova sicer hladna srčna izbranka vračala ljubezen, po kateri so hrepeneli. Med drugim je pisal tudi o tem, zakaj je dandanes ta magični papir tako redek in nepoznan – baje mu je pričel konkurirati ljubezenski napoj, doletela pa ga je tudi ta nesreča, da si je zaradi svoje učinkovitosti prislužil vzdevek 'Pojoča smrt', saj je marsikateri razočarani pesnik moč njegove magije (namerno ali pa tudi ne) izkoristil za svojevrstno sentimentalen zaključek svojega življenja. Giles je zavzdihnil, saj si je še kako želel, da bi vedel vse odgovore – ali pa da bi vsaj vedel, kje naprej iskati. Pri vseh knjigah, ki so jih imeli in na katere se je opazovalec še kako dobro spoznal, ni vedel, če je sploh katera obravnavala tako ali podobno tematiko. ''Ne vem, Buffy,'' je stežka priznal in končno spet dvignil pogled iznad knjižice k njenim očem. ''Čeprav sem prepričan, da je urok, na nek način, mogoče prekiniti, za zdaj ne morem ničesar reči,'' je nadaljeval precej pesimistično, čeprav je njegov sicer tako zelo utrujen pogled bil daleč od tega, da bi izražal kakršen koli brezup. Navsezadnje sta bila šele na začetku raziskave. Edina stvar, ki ga je pri tem skrbela, pa je bila še vedno ta, da ni mogel vedeti, koliko časa jim je še preostalo. Kdaj bo napočil tisti dan, ko se bo Spike pod vplivom volje pesniškega uroka lotil sedaj tako zelo očitnega – požiga mesta in uboja izganjalke.

Zavzdihnila je in komaj se je zadržala, da ni zavila z očmi. Bilo je tako neverjetno. Seveda ni razumela in pravzaprav ni vedela niti, ali zadevo želi razumeti. Kako je Giles pričakoval, da bo odreagirala? Vedno se ji je zdelo neverjetno, kako zlahka je odvrgel velike novice nanjo. Ni mu zamerila ali kaj podobnega, a jasno je bilo, da je kljub letom izkušenj od nje pričakoval preveč. Ali je mislil, da lahko nanjo odvrže novico o njeni lastni smrti, ona pa jo bo mirno sprejela v stilu: 'ah, okej, kakorkoli, greva na kavo'? Bilo je naravnost smešno, samo zaradi same situacije. Spet je bila v skorajda smrtnih težavah, ki jih je povzročila oseba, za katero je pred kratkim verjela, da bi žrtvovala svoje življenje za njeno. In zdaj? Očitno se je morala začeti pripravljati. Hej, kaj če bi kar izbrala lastno krsto? Prekleto, kako jo je razjezilo dejstvo, da je bil ta urok prikazan za nepreklicljivega. In dejstvo, da vsevedni Giles ni imel najmanjšega pojma o tem, kako zadevo rešiti, jo je samo še bolj razjezilo. Moral bi vedeti. Zakaj, zakaj za vraga sta posedala tukaj in čakala, da se bo rešitev pojavila sama od sebe? Jasno je bilo, da sta za zadevo izvedela šele pred nekaj trenutki, a zanjo so se prav ti trenutki vlekli kot cela večnost. Morda dlje kot celoten koncept umiranja, ki ga je poznala in izkusila – dvakrat. »Seveda ne razumem!« je obupano vzkliknila in ob zavedanju, da je najbrž nekoliko pretiravala, je pogledala v tla in počakala trenutek ali dva, da se je njeno srce umirilo in je živčnost pojenjala. »Ne razumem, kako to, da lahko kar naenkrat.. In ni nobene rešitve. In ne razumem, zakaj ni nobene rešitve, ko pa vendar gre za Spika. Lahko bi šlo za veliko hujše zlo, pa bi ga vedno premagala. Vedno sem ga premagala, Giles! In potem se Spike po lastni neumnosti zaplete v nek.. čarobni.. papir ali karkoli že, in kar naenkrat ni več nobenih možnosti, da preživim?« Morala se je nasmehniti. Vsa situacija je zanjo postajala tako nevzdržna, da je lastna čustva lahko prekrila samo še s ciničnim nasmeškom. »Ne razumem, zakaj je vse tako nerešljivo,« je končno tiho dejala. »Veš, da smo vedno zmagali, Giles. Vedno je bila pot okrog vseh pravil narave in magije. In kar naenkrat ni ničesar? Kako naj to sprejmem?« Skomignila je z rameni in se med njegovo kratko pripovedjo obrnila stran ter odkorakala do avtomata, kjer se je hladila njena skodelica s kavo. Čeprav jo je prijela, je ni dvignila k ustom, samo spremljala je njeno statično vsebino in ni si mogla kaj, da je ne bi naenkrat spomnila na črno zemljo. Tukaj bo torej končala.. spet. »Torej – poenostavljeno – čakamo na to, da se mu zahoče dobrega mečkanja, tačas pa pustimo, da pokolje pol Amerike, tako kot takrat pol Evrope?« je sitno vprašala. Ne, sprijazniti se s situacijo je bilo tako nemogoče. Bilo je.. kot bi ji še enkrat navrgel novico o Mojstru, zares se je počutila brezupno. In sama ideja smrti.. Smešno je bilo, da bi jo po tem, ko jo je Willow obudila, z veseljem in odprtimi rokami sprejela. Zdaj pa.. Bilo je naravnost smešno, kako zelo si je želela ostati tukaj. Končno se je njeno življenje postavljalo na prave tirnice, celo Angel se je vrnil in bilo je kot v pravljici – če je, seveda, zanemarila vse te bedarije, ki ji jih je naprtil William the Bloody. In ideja, da bi naenkrat morala zapustiti vse to.. Bila je naravnost nevzdržna. V marsikaterem pogledu je bilo veliko huje kot kadarkoli prej. »Torej bom počakala, da boš lahko kaj rekel,« je skomignila z rameni in kozarec s kavo končno dvignila k svojim ustnicam. Četudi so bile njegove besede bolj ali manj nabite z negativno energijo, je njihova vsebina nanjo delovala pomirjujoče. Hotela je slišati to, da bo našel rešitev, tako, kot jo je vedno našel. Hotela je slišati, da bo še vse v redu in pred nekaj trenutki se je zares počutila, kot da morda obstaja možnost, da vse ne bo v redu. Misel na to pa je bila.. Bila je nedopustljiva. Vsaj zanjo. Če je morala ona umreti, je lahko umrla, toda vedela je, da se pomor pri njej ne bo ustavil, temveč se bo tam začel, če karkoli. Težko je sploh mislila na to, toda vedela je, da bo njena smrt vplivala na vse nadaljnje smrti; med njimi pa so bili tudi Giles, tudi Dawn, tudi Angel – vsi ljudje, ki jih je ljubila. Samo zato je bila že odločena; Spike bo to bitko izgubil. Ni vedela kako, a vedela je, da ga bo nekako premagala. »Torej..« je nenadoma odločeno zamrmrala, ko je odmaknila skodelico ter jo odložila nazaj na mizo. Obrnila se je proti Gilesu in videti je bilo, kot bi se v njej zgodila nekakšna sprememba. Da, bila je veliko bolj odločena kot prej. Prej jo je gnala samo jeza; zdaj jo je gnalo zavedanje, da se lahko zgodijo slabe reči njenim bližnjim in to je bilo vedno tisto, kar ji je pognalo kri po žilah. Kljub temu, da je bila še vedno nekoliko prestrašena, je precej pogumno nadaljevala: »Lahko na kak način izvemo, koliko časa imamo, preden.. Preden se Spike spravi name? Lahko to kako izračunaš..?« Dvomila je, a morala je poskusiti. Če so bile kakršnekoli možnosti, potem jih je Giles poznal. In če jih je poznal, je bil skrajni čas, da se lotita temeljitega dela.

Giles je lahko le zavzdihnil in pustil Buffy, da je še naprej stresala svoje, medtem ko se je sam vedno jasneje zavedal dejstva, da za takovrstne 'izbruhe' pravzaprav nimajo časa. ''Seveda razumem, da se tega ne da kar tako sprejeti. Samo pojasniti ti skušam, kako zelo resno je vse skupaj,'' je skušal poseči vmes, da je izzvenelo tako, kot da bi jo poskušal na sicer še vedno obziren, a hkrati tudi dokaj nestrpen način pomiriti oziroma grobo rečeno utišati. Znašla sta se namreč v eni izmed tistih situacij, kjer se je bilo potrebno lotiti težav povsem objektivno, če so pri tem želeli biti učinkoviti. ''Pomembno je, da sedaj vemo, s čim imamo opravka,'' je mrmraje dodal, kot da bi s tem skušal reči, da pa vse le ni tako zelo slabo, čeprav je bilo ravno to dejstvo krivo za brezizhodnost, v kateri sta se znašla. Bilo je celo rahlo ironično – lahko so vedeli, kaj jih čaka (pri čemer niti ni šlo za kakšno posebno nevarno bitje kot je bil recimo Mojster ali pa vojska Prvega), vendar pa so bili proti temu popolnoma nemočni. Kot figure so bili ukleščeni v usodo, ki jim jih je narekovala Williamova poezija, in samo čakali so lahko na smrtonosne rime, ki naj bi ubile izganjalko in mestece požgale do tal. Ne, tega resnično niso mogli kar tako sprejeti. Moral je obstajati način; nekakšen stranski vhod, ki lahko pretenta urok in ga izniči. ''Tega ne bom dovolil,'' je nenadoma dejal z glasom, ki je izzvenel nekoliko globlje ter predvsem bolj odločno kot karkoli, kar je trdil pred tem. Še vedno je sedel, medtem ko se je Buffy sprehodila do avtomata za kavo, zamišljen pogled, ki pa ni deloval odsotno, pa je imel uprt naravnost nekam predse. Izgledal je nenavadno resno, čeprav je bil tak tudi sicer, vendar pa je bilo tokrat v njegovih očeh nekaj, česar na njem že dolgo ni bilo moč zaslediti. Kljubovalnost. Celo on, ki naj bi se njihovega dela vedno loteval z dobro mero profesionalnosti, ni mogel ignorirati občutka strahu pred tem, da pa se jim tokrat ne bi posrečilo. Morda je k temu na nek način pripomoglo tudi dejstvo, da je zopet šlo za enega izmed njihovih vampirjev, ki so se tako ali drugače nenadoma obrnili proti njim. In če bi se ponovila zgodba z Jenny... če bi Buffy umrla, četudi to ne bi bilo prvič – si Giles prav gotovo ne bi nikoli odpustil. Situacija resda ni bila povsem enaka, vendar pa je šlo v obeh primerih za dekleti, ki sta sicer na različne načine opazovalcu pomenili kar največ na svetu. Eno je že izgubil in vsekakor ni imel namena, da izgubi še drugo. Bila mu je kot hči, prekleto. Kakšne vrste oče pa bi lahko križem rok pustil in čakal, da se kolo usode odvrti, kakor se pač nekomu drugemu zahoče? Nenadoma je vstal in kot da bi preslišal Buffyine besede glede tega, da bo počakala na njegove odgovore, stopil okrog mize ter začel knjige, ki so odprte ležale preko celotne površine, zlagati nazaj na kupe. Bile so neuporabne, saj jih je v preteklih nekaj dneh dodobra prelistal, pri čemer ni naletel na nič takšnega, kar bi jim sedaj lahko prišlo prav. In četudi je pri rokovanju s svojimi knjigami ponavadi ravnal ljubeče, je sedaj izgledalo, kakor da nekje znotraj v sebi komajda zadržuje jezo, da ne bi vsega skupaj raztrgal. Toda šlo je le za izgled, saj se je Giles pravzaprav imel prav dobro pod nadzorom, četudi je bil pod pritiskom, ki se je stopnjeval z vsako odbito sekundo. ''In kaj bomo s tem pridobili?'' je rahlo neprijazno odvrnil na Buffyino vprašanje glede tega, da bi poskušali predvideti, kdaj bo napočil sodni dan za mesto. ''Kar se časa tiče nam preostane le še upanje, da ga imamo dovolj. Da najdemo rešitev preden bo prepozno,'' je še dodal ne da bi se pri tem enkrat samkrat ozrl proti Buffy. Tega dejstva se je kmalu zatem tudi zavedel in nekako le stežka dvignil pogled v Buffyini smeri. Na njegovem obrazu so bili jasni znaki izčrpanosti in neprespanosti, hkrati pa je v njegovih očeh sijal lesket odločnosti, ki je bila očiten znak za to, da je bil opazovalec daleč od misli na počitek. ''Boš ti lahko, prosim, sporočila Willow in Xandru, kaj se dogaja? In nasploh komurkoli, ki bi lahko pomagal.. Še precej knjig je, ki bi se jih splačalo pregledati,'' je njegov glas nenadoma postal šibkejši, kot da bi nepričakovano začel izgubljati bitko s svojimi leti, ki so bila kriva za to, da se je opazovalec zadnje čase utrudil veliko hitreje kot sicer, česar sam sebi nikakor ni želel priznati. Resda ni bil tako zelo star – le življenje in poklic sta bila takšna, da sta od njega zahtevala neprestano aktivnost ter predvsem skrbi, ki so bile prav gotovo razlog, da je imel že tako zgodaj dodobra posivele lase. Z eno roko se je zato naslonil na rob mize, z drugo pa si segel k obrazu ter si snel očala, za katerimi se je skrival par motnih oči.

Ni se mogla zadržati; kljub temu, da je Opazovalec storil toliko za njo, ni mogla kaj, da ne bi zavila z očmi in pravzaprav se je komaj obvarovala pred novim izbruhom. Namesto tega je raje ubrala pot vsakodnevnega sarkazma in mirno odvrnila: »Seveda, Giles, zagotovo zdajle potrebujem dodatno razlago o resnosti situacije, ker, hej, res še ne vem, da bom umrla, če nam spodleti. Povej mi, kako zelo resno je.« Že v naslednjem trenutku ji je bilo sicer žal nesramnega tona, s katerim se je lotila Gilesa, saj se je mož navsezadnje zelo trudil. Toda navsezadnje sploh ni potrebovala dodatnega obrazloževanja o tem, kako resna je situacija. Ali je mislil, da komaj čaka, da se udobno namesti na enem od teh trdih lesenih stolov in svoje proste ure posveti poslušanju o tem, kako bo umrla? Ja, seveda, naj ji pove še kakšno sladko podrobnost. Ali mu res ni bilo jasno, kako zelo težka je bila situacija – in kako jo je s takimi besedami delal samo še težjo? Najraje bi kričala, pa je bila odločena, da bo ostala prizemljena. Navsezadnje ni imela časa za jok, morala je rešiti svet. Spet. Navsezadnje se je naučila, da zanjo možnost bežanja ne obstaja. Bila je Izbrana, kakorkoli je bilo to že mišljeno; sama si je to razlagala s popolno utesnjenostjo. Skorajda ni imela lastne volje, delati je morala to, kar ji je bilo namenjeno. In zdaj.. Zdaj je Spike poskrbel za to, da sploh ni imela možnosti. Težko je verjela, da gre za istega človeka, ki se je, kljub temu, da ni imel duše, zaobljubil k varovanju njene male sestrice, ki je trdil, da jo je ljubil in ki si je šel izboriti dušo samo zato, da bi dokazal, kako dober človek je. In zdaj je bilo vse izgubljeno? Bilo je tako zelo.. ironično. Morda bi bilo najbolje, da se začne pripravljati na boj; morda si lahko z zmago v boju zagotovi nekaj dodatnega časa, gotovo pa ne več kot nekaj dni. Izgubila bo. To dejstvo jo je razžiralo, ubijalo jo je, še preden je zares umirala. Bilo je tako neverjetno, ko pa se je vendar že tolikokrat izognila smrti, ne glede na to, kako blizu je bila. Na tak ali drugačen način.. Vedno je zmagala. In zdaj se je kazala očitna možnost glede tega, da se to ne bo zgodilo. Bilo je naravnost boleče in rezalo jo je naravnost v srce, toda ona je morala biti močna. Bila je Izbrana. Izbrana, da odstrani demonsko nesnago iz tega sveta in če je pač morala ob tem umreti tudi sama.. Za trenutek je trdno zamižala, s čimer se je skušala spraviti k sebi ter seveda odpraviti vse te negativne misli. Zaradi njih jo je razganjalo in napetost v njeni glavi se je samo nesramno stopnjevala; tudi, ko je odprla oči, ni bilo nič bolje. »Prav,« je prikimala, češ da se strinja z njegovimi besedami, čeprav ni vedela, kako jim to pomaga na kakršenkoli način. Vedela sta samo, da neizbežno drvi v smrt, česa več pa nista izvedla. Predvidevala je, da mora obstajati rešitev, toda očitno je šlo za nekaj tako velikega, da bolj ali manj ni mogla pričakovati nenadne razrešitve. Razen seveda, če sta spregledala nekaj ključnega? Kako vendar, navsezadnje je z zadevo imel opraviti Giles. Giles, mož, ki je vedno vedel vse. Torej smo mrtvi, je sarkastično pomislila in pričela s prstom krožiti po robu svoje skodelice s kavo. Naslednje Gilesove besede so jo bolj od vsega šokirale. Ne bo dovolil..? Zvenel je vendar tako odločeno, toda ali ni bilo jasno, da pravzaprav tukaj ni česa dovoliti ali ne dovoliti? Saj je bilo vseeno, če je imel Spike njegovo privolitev ali ne; ona bo gorela, Sunnydale pa tudi. Razen seveda, če je imel v mislih iskanje rešitve. Na njenem obrazu se je pojavil komaj zaznaven nasmeh, sence strahu pa nikakor niso izginile. Ne, resnično se je bala smrti. Prav smešno je bilo, navsezadnje jo je dvakrat okusila in še vedno.. Še vedno jo je bilo strah. Po drugi strani pa jo je Gilesov nenaden, spremenjen ton, na nek način vzpodbudil in ji vlil novih moči. Vedela je, da bo uporabil prav vse, da bo vse moči usmeril v iskanje rešitve in takšen se še nikoli ni izkazal za neuspešnega. Prepričana je bila, da bo tudi tokrat našel luknjo v navidez popolnem načrtu. Vedno je bilo nekaj. Nič ni bilo popolno, Spike pa je bil preklet idiot in če je samo pomislila na to, se je v njej oglasila majhna merica optimizma. Njegov razdražen ton jo je znova presenetil, toda nekako ga je pričakovala. Šlo je za Gilesov glas, ki ga je poznala.. Večkrat je na takšen očetovski način pokazal svojo dominantnost in čeprav bi jo njegove besede oziroma njegov ton najbrž morale raniti, je ostala hladnokrvna. »Najbrž res ne veliko,« je končno prikimala in izpustila lonček, kot bi se šele tedaj zavedla, da je predolgo krožila po njegovem robu. Ponovno je prikimala in dodala: »Will, Xander, Anya, Tara, Dawn.. Mislim, da tukaj potrebujemo maksimalno pomoč.« Zadrgo na plašču, ki ga od svojega prihoda ni slekla, je potegnila višje kot v znak svojega odhoda. Seveda se je imela še namen vrniti, toda najprej je bilo potrebno poskrbeti za skupino, ki bi morala po vseh svojih močeh pomagati Gilesu pri iskanju možne rešitve. Pokimala mu je v pozdrav in že hotela oditi, nenadoma pa se je obrnila. »Hej, Giles..« je počasi začela, njen pogled pa se nikakor ni mogel fiksirati na kakšni točki, sploh ne na Opazovalčevih očeh. »Tega ne bom govorila pred ostalimi, toda.. Če mi spodleti,« je začela in zazdelo se ji je, da je Giles hotel vskočiti, zato je samo hitreje nadaljevala: »Če mi spodleti.. Boš poskrbel za Dawn. Saj veš, kako pravi pesem. Ne bom gorela samo jaz, ampak celotno mesto. Vzemite avto in se čimprej spravite od tod, vsi. Vseeno mi je, kam greste, samo spravite se čimdlje.« Ugriznila se je v ustnico in se prisilila k temu, da je svoje oči usmerila naravnost v Gilesove. »Lahko računam nate – da boš poskrbel zanjo, če mi spodleti?«

''Misliš, da je meni lahko?'' se je Giles nenadoma obtožujoče zazrl vanjo. Pa ne samo zato, ker se mu je njeno nesramno obnašanje zdelo nedopustno, temveč tudi zato, ker je navsezadnje prav zares bilo težko – po eni strani nepristransko razpredati o neizbežnosti Buffyine smrti, po drugi pa tako usodo z očetovskim zaščitništvom neomajno zavračati. ''Tvoj opazovalec sem, za božjo voljo. Dolžan, da bdim nad teboj, te urim in pripravljam. Za boje proti temnim silam, za boje, ki jih lahko zmagaš, ker si tega še kako sposobna,'' je nadaljeval nekoliko manj trdo, a še vedno dovolj odločno. ''In potem je naenkrat vse, na kar te lahko pripravim, le smrt?'' se je njegov glas začenjal vedno bolj lomiti, medtem ko je svoj vedno bolj vprašujoč pogled še vedno upiral naravnost v Buffyine oči. Bilo je očitno, da je tudi sam podlegel bremenu frustracije, ki je sedaj tudi njega dodobra razjezila, kljub temu da se je jasno zavedal, da jima taki prepiri sedaj prav nič ne koristijo; če kaj so jim predvsem škodili. Ni je želel prizadeti, hkrati pa se je čutil še kako dolžnega, da ji ničesar ne skuša prikriti, naj je bilo to še tako neprijetno in boleče. Ni hotel ponoviti preteklih napak, četudi bi ji z laganjem pravzaprav vse še kako olajšal. Morala je vedeti, tako kot vedno, s čem je imela opravka, čeprav je bila tokrat izjema ta, da sama temu pravzaprav ni mogla na noben način zoperstaviti. Poleg Spika in Drusille je bila samo še ena izmed figur, katere so si krvave rime izbrale za svoje utelešenje. Giles je seveda pomislil na to, da bi bil v končni fazi lahko urok spet tisti, ki jim je preprečeval, da bi odkrili način, kako se ga uspešno izniči in posledično prekine realizacijo pesmi, ki naj bi sicer veljala za nepreklicno. Vendar pa tudi glede tega ni mogel biti povsem prepričan, saj navsezadnje ni bilo nikjer natančneje obrazloženo, kako urok pravzaprav deluje – tako na splošno, kot tudi v teh ekstremnih primerih, ko se je šlo za podoživljanje nekih zlih dejanj iz preteklosti. Vse skupaj ni bilo niti najmanj vzpodbudno, še posebno zato, ker sta bila vsaj tisti trenutek vera in upanje edino, na kar so se lahko naslanjali. Upanje, da imajo dovolj časa, in vera v to, da jim bo navsezadnje dejansko uspelo. S tem dvojim in odločenostjo, da bo vztrajal do konca, je bil Giles nenadoma v sebi poln sicer še vedno nekoliko krhke gotovosti, da bo izpolnil svojo obljubo. Da ne bo dovolil... Prikimal je njenim besedam, potem ko si je že mnogoterič tisti dan pomel utrujene oči in se mimogrede mežikaje ozrl za njo, ko se je odpravljala k odhodu, nato pa se zopet nameraval posvetiti svojim knjigam, ko ga je sredi giba zaustavil Buffyin glas. Spet je dvignil svoj pogled k njej ter se pričakujoče zazrl v njene oči, ki pa mu niso vračale pogleda. Njene besede so bile zanj kot hladen tuš, saj se je bil medtem navsezadnje trdno odločil, da česa takšnega enostavno ne bo dovolil, četudi so resnično imeli bore malo možnosti, da jim uspe zaustaviti Spika. Ravno je vzdihnil, da bi protestiral proti temu, kar je očitno imela za povedati, in da bi ji še enkrat zagotovil, da bodo našli rešitev že samo zato, ker jo preprosto morajo, pa ga je Buffy s hitrim nadaljevanjem vseeno prehitela. In le kaj naj bi stari opazovalec naredil? Vedel je, kaj bi moral reči. Prav tako se je zavedal, kako je razumsko je bilo to od Buffy; hkrati pa je v njem še vedno obstajal tisti del, ki na take besede, ki so odsevale vdanost v usodo, nikakor ni mogel pristati. Ravno zaradi te razdvojenosti mu je odgovor vzel več časa, kot je bilo sicer potrebno – sploh zato, ker njene prošnje pravzaprav ne bi mogel nikdar zavrniti. Videti je bilo, kot da se obotavlja in v zmedi ne ve, kaj naj bi rekel, četudi je bila resnica ta, da v najslabšem primeru tako in tako ne bi imel nobene druge izbire. In če je bilo to vse, s čimer jo je lahko tisti trenutek vsaj malo razbremenil, potem je bilo nadaljnjo ovinkarjenje povsem brez potrebe. ''Bom,'' je suho odvrnil in samo želel si je lahko, da bi ji bil v istem dihu sposoben zatrditi tudi to, da bo poskrbel, da do tega glede Dawn ne bo nikoli prišlo. Toda njegova usta so bila po vsem tem popolnoma suha in bilo je prvič po dolgem času, da so se v njegovih očeh nabrale pekoče solze, ki jih je želel prikriti Buffy s tem, da se je s telesom zasukal na stran in svoj pogled preusmeril nekam na stran. ''Pojdi zdaj,'' je skušal biti odločen, kar mu je na zunaj sicer prav dobro uspelo, znotraj njega pa je zazevalo brezno neznanske praznine, ki se je dobesedno krohotalo opazovalčevi nenadni nemoči.

Prav je imel; nobene pravice ni imela takole obtoževati ga, ko se je navsezadnje trudil zgolj in samo za to, da bi bilo njej dobro. In kako jo je ob tem očetovsko ljubil, čeprav to ni bilo nikjer zapisano. Bil je zares najmočnejša avtoritativna figura v njenem življenju, neke vrste angel varuh, ki jo je nadzoroval in ji venomer dajal prave namige. Rekla ni ničesar, a prepričana je bila, da se tudi Giles zaveda misli, ki so ji pravkar rojile po glavi. Le kako naj ne bi imela rada tega starega moža, ki bi zanjo naredil karkoli? In ko je videla, kako mu je pravzaprav težko, ji je pri srcu postalo lažje. Vedno si je želela videti, da ljudem ni vseeno in če je do priznanja prišla s tako težkimi besedami, potem so bile vredne. Vedela je, da jo ima strašansko rad in še vedno je potrebovala neko priznanje, nekaj, kar je na to jasno in glasno nakazalo. Tisti trenutek so bile to prav njegove besede, ki so bile natrpane z jezo samo zato, ker si je drznila namigniti na to, da mu je morda vseeno. Ni mu bilo – nikoli mu ni bilo vseeno. »Oprosti, Giles,« je izdavila in ga pogledala v oči. Njegov pogled je deloval tako utrujeno, tako… postarano. Je res sama vplivala na to? Je bila krivda tudi njena? Tega si ni želela – toda navsezadnje je bilo takšno njegovo poslanstvo. Ni si mogla kaj, da se ne bi vprašala, kako izmozgano bo sama izgledala pri takšni starosti; in takoj za tem se je v njeni glavi porodila huda slutnja, da take starosti tako ali tako ne bo nikoli dočakala. Ne, če se Spikove poezije uresničijo… Ne, če verzi zaživijo. Tega ni hotela dopustiti, a vendar druge izbire ni imela; lahko je z dvignjeno glavo odšla v boj in upala, da ga bo preživela – česa več pa ni imela. »Nisem te imela namena… Ne bi te smela… Saj veš,« je zmedeno skomignila z rameni, ko je ugotovila, da tudi tokrat iz sebe ne bo spravila kdove kako logičnega stavka. Kako tipično, v kritičnih situacijah so bile besede zadnje, kar ji je šlo dobro. Toda vedela je, da jo bo tokrat gnala ljubezen; ljubezen do Dawn in Gilesa in celotne skupine Scoobyjev, ki ji je vedno stala ob strani, pa do Angela in tega ušivega mesteca nasploh. Morda bi lahko, ko se vse to konča, za nekaj dni odpotovala kam. Morda bi vzela Dawn s seboj; hej, vraga, morda bi s seboj vzela celo skupino. Pošasti lahko počakajo, toliko se je že naučila. Če bo preživela tole bitko, bo vsem svojim bližnjim pokazala, koliko ji pomenijo, ko pa jih je vendar tolikokrat zaradi svoje vpoklicanosti zapostavljala in puščala na stranskem tiru svojega življenja. In če ji ne bo uspelo… Potem jih bo na potovanje popeljal kar Giles. »Hvala,« je pokimala in na obraz spravila nekaj, kar bi bilo lahko v najboljšem primeru podobno poklapanemu nasmešku. Spet se je obrnila in se odpravila proti vratom Magic Boxa; odprla jih je, zvonček je ponovno zazvonil nad njeno glavo – bil je kot opozorilo in vnovič se je obrnila. »Hej, Giles?« je spet skušala pridobiti njegovo pozornost. Ni vedela, kaj naj bi rekla – samo na nek način je hotela pokazati svojo hvaležnost prav za vse, kar je kdaj storil zanjo. Za potrpljenje in jasno mišljenje v največjih krizah, za skrb ne samo zanjo, temveč tudi za njeno sestro, za nasvete in za kritike, ki so jo utrjale in za to, ker je enostavno bil tam. Te besede so ji vedno šle težko iz jezika in če jih je izrekla, jih je vedno tudi mislila. Tokrat še bolj močno kot ponavadi. »Rada te imam. Bolj, kot to ponavadi pokažem.« Spet se je trpko nasmehnila in se nato končno obrnila, za seboj pa zaprla vrata trgovine in vstopila na mrzlo ulico. Očitno je bila to njena usoda; če jo preživi, se bo nadaljevala in če ne… V vsakem primeru je imela namen Spika trajno poškodovati, še preden bi se lahko poslovil od nje. Pokazati mu je imela namen vsaj resno bolečino, če ni bila sposobna poskrbeti za svoje preživetje, ki je bilo v Gilesovih rokah. Prav – Xander, Anya, Willow, Tara. Morda bi bilo pa vendarle najbolj pametno, da se najprej oglasi doma in zadevo pove Dawn? Morala jo je poslati k Gilesu, saj je zaenkrat zaupala, da je tam njena sestra najbolj varna, zagotovo veliko bolj, kot če bi jo sama vlačila za seboj. Navsezadnje je bila zdaj ona tarča… In vsak, ki bi hodil naokrog z njo, bi bil lahek plen. Ravno zato je bila Izganjalkina pot tako težka; ker jo je opravljala popolnoma sama. Vsaj takrat, ko je bilo najbolj pomembno – in vedela je, da ji bo Spike to še neštetokrat vrgel pod nos, preden se zares spravi nanjo. Navsezadnje je bil mojster besedičenja, mar ne? Toda tokrat so bile besede tiste, ki niso zalegle. V njej se je spet prebujala odločna izganjalka, ki je samo čakala, da pride njen boj na vrsto. In navsezadnje bo Giles poskrbel za vse. Na obrazu se ji je izklesal trden nasmešek in med tem, ko je zavila v eno od stranskih ulic, da bi bila čimprej doma, je pomislila: In če se nič ne izkaže za uporabno… bo najbolje, da raztrga tisti prekleti papir.

[Do we go to the Spuffy fight just now? ]

Več kot očitno so jo njegove besede zadele na pravo mesto, saj mu za razliko od prej ni imela ničesar več za očitati. Ni obžaloval svojega tona, s katerim je stresel svojo lastno jezo nanjo, saj je na tak način deloval vselej, ko je vloga nadomestnega očeta dominirala nad vlogo klasičnega opazovalca. Seveda mu ni bilo vseeno in četudi je globoko v sebi vedel, da se Buffy tega še kako zaveda, je razumel tudi to, da je dekle na vsake toliko potrebovalo tudi neke vrste oprijemljivo zagotovilo. Morda je bil za njeno razburjanje po malem kriv tudi sam, ker je pri njunem odnosu še vedno držal neke distance, ki je bila potrebna, če je z njo želel biti kdaj pa kdaj tudi strog in predvsem dosleden. In vsekakor je tudi njega, čeprav je bil v življenju navajen že vsega hudega, prizadelo vsakič, ko je Buffy začela z namigovanjem na to, da mu ne bi bilo mar. Njeno opravičilo je bilo zato pričakovano, saj navsezadnje ni bila več muhasta najstnica, ki bi zaradi lastne trme kljubovalno vztrajala pri svoji užaloščenosti. Pri tem se ji je le nemo zazrl v oči in počakal, kaj je imela k temu še za dodati. Za trenutek se mu je zazdelo, da ji je morda tudi sam dolžan opravičilo za način, kako je včasih ravnal z njo, vendar pa je po drugi strani vedel, da nikoli ne bi mogel ravnati drugače. Navsezadnje je bil ravno on tisti, ki je vedno vedel, kaj je bilo najbolje zanjo, četudi se je sama s tem strinjala ali pa ne, in četudi je velikokrat marsikaj izpeljala čisto po svoje, pa je bilo ravno tako dobro. Bilo je prav, da ga je spoštovala, prav tako kot je tudi sam spoštoval njo, čeprav to morda niti ni bilo tako zelo opazno. ''Vem,'' je tiho zavzdihnil in se nekako prisilil k drobnemu nasmešku, s čimer bi ji dal vedeti, da ji njenih očitkov nikakor ni zameril in da pravzaprav razume in ve, kako se počuti. Ne da bi že sam imel kdaj podobne izkušnje, vendar pa je Buffy poznal že dovolj dolgo in predvsem dobro, da je lahko na nek način tudi čutil z njo, četudi je bila med njima velika generacijska razlika. Po svoje je bil še kako navezan nanjo, četudi je bilo res, da tega morda nikoli ni očitneje pokazal. Bila mu je kot hči, ki je sicer ni nikoli imel, in kot tako jo je dojemal veliko bolj drugače, kot naj bi bilo to sicer značilno za odnose, ki so jih imeli opazovalci s svojimi varovankami. Ko so prostor spet napolnili Buffyini odhajajoči koraki, je Giles za nekaj trenutkov zaprl oči ter globoko vdihnil, da bi se tako razbremenil čustvene napetosti, katere si sedaj, ko je bil že skrajni čas, da se vrne nazaj na delo, nikakor ni mogel privoščiti. Toda spet ga je zmotil Buffyin glas, ob katerem je nekajkrat nahitro zamežikal, da bi zakril sled kipečih solza, ter se s svojim pogledom zopet ozrl v njeni smeri. Njenega priznanja vsekakor ni pričakoval, zaradi česar so ga njene besede še toliko bolj ganile. Ob tem si ni mogel kaj, da ne bi v sebi začutil še večje bridkosti, saj je bilo vse skupaj še preveč podobno nekakšnemu poslavljanju, katerega so spremljala dolgo ne izrečena, a še kako potrebna priznanja. Toda preden bi bil sam sposoben kaj odvrniti v zameno, je v prostor že udrl piš nočnega hladu in kot bi mignil je Buffyina postava že izginila za vrati, ki so se za njo zamolklo zaprla in kot zadnji zvok v tišini trgovine pustila Opazovalca povsem samega. Giles je še nekaj dolgih trenutkov odsotno zrl proti sedaj zaprtim vratom, pri čemer se ni zavedal tople solze, ki mu je spolzela preko lica in za katero prav gotovo ne bi hotel, da bi jo kdo opazil. Stavek Tudi jaz te imam rad je obtičal nekje v njegovem grlu, naj si je še tako želel, da bi ga Buffy lahko slišala. Res je bilo, da sta bila drug do drugega precej zadržana, kar se teh stvari tiče, in zato so bili taki trenutki za krepitev njunega medsebojnega odnosa še toliko bolj pomembni. In prav to, kar je z njegove strani še vedno ostalo neizrečeno, je bilo samo še dodaten razlog, da na vsak način poskrbi, da to ni bilo nikakršno slovo. Da bo še veliko dni v prihodnosti, ko si bosta lahko priznala čustva naklonjenosti, četudi je bilo res, da je do česa takšnega ponavadi prišlo le v trenutkih, ko se je človek dejansko zavedel svoje minljivosti, ko je začel obžalovati vse tiste dni, ko svojim ljubim ni upal priznati, kako zelo rad jih ima in koliko mu pomeni, da so lahko del njegovega življenja. Giles je še enkrat globoko vzdihnil, preden je ponovno zasedel enega izmed stolov, ki so bili razvrščeni okrog mize, vzel v roke list pesniškega papirja ter se svojimi lesketajočimi očmi zamišljeno zazrl v besedilo Williamove smrtonosne poezije, zavedajoč se, da je bilo pred njimi še precej neprespanih noči. Oziroma vsaj upal je tako...

((I'd love to ))