Take me to the stars. {Spike & Drusilla}

Njeni tanki prsti so počasi polzeli po leseni površini ene izmed miz, ki so bile razstavljene po prostoru, četudi je bila že precej stara in uničena. Pred davnim časom je morala biti povoščena, toda izgledalo je, da je že leta gnila tukaj. Toda Drusilla pod svojimi prsti ni čutila starega lesa, čutila je nekaj popolnoma drugega. Pa saj nikoli ni zares čutila situacije.. Na njenem obrazu je poplesoval zasanjan nasmešek, njene oči so žarele. Bila je precej šibka in ravno zato ni sledila Spiku, ki je pred nekaj urami odšel nekam v noč. Njej so minute tekle zelo hitro. Le stežka bi se dolgočasila; imela je svoja opravila. Mrmrati je pričela neko neznano pesem in njen glas je srhljivo napolnil tovarno, se odbijal od sten in gotovo bi človeku nagnal srh v kosti, toda zraven nje tako ali tako ni bilo živega bitja. Preveč so se je bala. Preveč so bila previdna ob njej.. Ampak prav to je bilo tako nenavadno. Sploh ni bila tako nevarna. Ni hotela škoditi nikomur, samo zabavati se je hotela.. Njeni nežni koraki se sploh niso slišali, med tem ko se je počasi sprehodila vzdolž prostora in se med tem razgledovala naokrog. Kako prazno je bilo vse.. Počasi je čutila mraz, ki se je oklepal njenega telesa. Počutila se je šibko, sploh ni bila sposobna česa drugega, kot da je kot duh drsela po prostoru in z zasanjanim pogledom motrila vsakdanje predmete, ki so jo obdajali. »Gospodična Edith..« je z naravnost srhljivim glasom počasi dejala in se obrnila za 180 stopinj, da je v svoj spekter dobila tri porcelanaste lutke, ki so sedele na tleh ob steni. Njihova usta so bila prevezana; ni jih marala poslušati kričati. Bile so edine, ki jih je lahko kdorkoli našel, četudi jih je bilo včasih toliko več.. Ampak zgorele so, izgubile so se, bile so zmlete in pomešane s prahom na tleh. Toda njena najljubša, Gospodična Edith je bila še vedno tukaj. Ko jo je spet našla, so bili njeni lasje popolnoma neurejeni, njena obleka raztrgana, toda zdaj jo je uredila in izgledala je skorajda novo – vsaj zanjo. Počasi je počepnila k porcelanastim punčkam in dvignila sredinsko, tisto, ki jo je nagovarjala malo prej. S pogledom se je zapičila v njene porcelanaste oči in se zvito nasmehnila. »Poredna, Edith!« je nenadoma vzkliknila in jo brez pomislekov odvrgla na tla. Počilo je, toda lutka je ostala cela. Očitno ni utrpela hujših poškodb ob padcu. Surovo jo je opazovala, kako je ležala na tleh. Tako negibna.. »Pobegneš in me pustiš samo!« je spet vzkliknila, nato pa počepnila in jo dvignila, spet postavila v sedeč položaj zraven drugih dveh. Njene poteze so bile nenadoma nežne in prijazne, vljudne. Morda ne bi bilo potrebno tako ravnati z njo.. Navsezadnje je bila nepremišljena, premajhna, da bi razumela, kako je njena gospodarica.. Nenadoma je nekaj završalo v njeni glavi in sunkovito se je opotekla nazaj, stran od lutk, proti drugi strani prostora. Kaj je bilo to? Kdo je delal na lastno pest, da bi uničil njune načrte za lepo prihodnost?! Kdo si je drznil samo pomisliti na kaj takega? Z jezo je še zadnjič preletela prostor, dokler ni njen pogled obstal na postavi ob vratih, ki je radovedno pogledovala proti njej. »Spike..« je počasi zamrmrala in spet z lahnimi koraki stopila preko prostora proti njemu. »Kje si bil?« je vprašala in se ustavila pred njim, nato pa s prsti nežno zdrsela preko njegovih oči, po njegovem licu, dokler ni z blazinicami prstov ostala na njegovih ustnicah. »Nekdo se igra z najinimi načrti..« je zamrmrala in odmaknila roko, se obrnila in se spet sprehodila po prostoru. Kakor duh in ne človek; toda takšna je bila vedno. »Nekdo se igra z življenjem in smrtjo..« Nato se je spet obrnila k Spiku in tokrat so njene oči žarele. Bilo je prav smešno, kako hitro je lahko strahove odmislila. Vedela je, da bosta ubila vsakogar, ki jima bo prekrižal pota; zakaj bi sploh skrbela? »Ampak spet čutim, da se zvezde krepijo..« Na njenem obrazu je zasijal samozavesten, navdušen nasmešek, ki je mejil na vzhičenost. Samo še malo..

[Pardon, Spike, ideje so pošle. Pride naslednjič kvalitetnejši post, promise. ]

Ni je maral puščati same, pa ne zato, ker bi se bal, da bi se v veliki in zapuščeni tovarni med tem časom preveč dolgočasila, temveč bolj zaradi dejstva, da to ni bilo več skrivališče v pravem pomenu besede. Res je bil to njun stari dom, ki sta si ga sedaj ponovno nekoliko uredila, vendar pa je bil predvsem za svetlostrance vse preveč dostopen, četudi je bil še tako odmaknjen. Tako Angel kot Izganjalka sta vedela zanj, kar seveda ni bilo niti najmanj spodbudno, toda po drugi strani je Spike dvomil, da bi utegnila predčasno ukrepati. Navsezadnje sta ga vse preveč podcenjevala, kar ga je na nek način jezilo, hkrati pa ga ne bi moglo bolj zabavati, saj je bil to odličen pogoj za izpeljavo njegovih načrtov. Še posebno Izganjalka mu je več kot očitno pokazala, da je njegove grožnje niso posebno vznemirile (razen tega, da jo je njegova preobrazba psihično uničila). Toda ta naivnost in lahkomiselnost jih bo slej ko prej pokončala, v kar je bil Spike prepričan bolj kot kadarkoli poprej. To pa je bil tudi vir njegove samozavesti, s pomočjo katere se je zadnjih par noči loteval pripadnikov podzemlja, z namenom, da si jih pridobi na svojo stran. Seveda ni bil neumen, da bi jim popolnoma zaupal, toda bilo je očitno, da sama svoje zabave ne bosta mogla izpeljati. Edina dobra stvar pri tem zbiranju pajdašev je bil trenutek, ko se je vrnil nazaj v svoje domovanje, k svoji črni boginji, kateri je posvečeval svoje sleherno dejanje. In tako je tudi tisto noč, ko se je vrnil, obstal poleg vrat in s pogledom spremljal njeno postavo, s katero ga je vedno znova znala očarati. Od prvega dne, ko je uzrl njeno obličje, pa vse do sedaj se ni niti malo spremenila, hkrati pa ga nikoli ni nehala prevzemati. Bila je njegova odrešiteljica, ki ga je vodila po svetu teme in mu narekovala najbolj okrutna dejanja, glede katerih ji je bil pripravljen vedno ustreči. Nič čudnega, da sta lahko delovala tako zelo usklajeno, da sta bila lahko eno, ko pa sta si bila takorekoč usojena. Spike jo je pozdravil s svojim bledim nasmeškom in stopil nekaj korakov v njeni smeri, medtem ko se mu je sama že začela približevati. ''Na obisku pri starih prijateljih,'' je odvrnil na njeno vprašanje, ob njenih dotikih pa z pomenljivo iskrečim pogledom zdrsnil preko njenega obraza, ki je bil na njegovo skrb še nekoliko bolj bled kot ponavadi. ''Samo trije so preživeli,'' je namuznjeno dodal, ko je pomislil na druščino vampirjev, ki mu je dala jasno vedeti, da mu podzemlje nikakor ne zaupa, glede na to, da je v preteklih letih pobil toliko njihovih pripadnikov. Vsekakor je bila njihova sumničavost upravičena, saj Spike glede svojih žrtev resnično ni bil najbolj izbirčen. Če so mislili, da jih bo prosil, so se pošteno zmotili, sicer pa je bil le redko kdo takšen, ki bi bil sploh vreden njegovega truda. ''V moji odsotnosti so očitno pozabili, kaj pomeni zabavati se,'' je zavzdihnil, saj se mu je to zdelo že bolj pomilovanja vredno kot dejstvo, da temnostranci ne premorejo ravno veliko možganskih celic. ''Saj se ne morejo, ljubezen. Ti napihnjenci nimajo pojma, kaj jim pripravljava,'' se je pretkano nasmehnil in se ji ponovno začel približevati, medtem ko se je sama ponovno obrnila k njemu z očitno spremembo leska v očeh. ''Kot sem rekel,'' je dodal na njene besede o zvezdah in z roko pri tem segel v notranjost svojega žepa. ''Nekaj sem ti prinesel,'' se je skrivnostno nasmehnil, nato pa na plano previdno potegnil prelepo ogrlico, ki je bila sestavljena iz belega zlata in črnih biserov in ki je bila prav gotovo vredna celo premoženje. Le da njemu zanjo ni bilo potrebno odšteti niti centa. ''Njena bivša lastnica mi jo je podarila v zameno za življenje,'' se je počasi nasmehnil in jo v razprti dlani pomolil Dru, da bi si jo lahko pobližje ogledala, nato pa se že počasi pomaknil za njen hrbet, svoj obraz pa pri tem zakopal v njene lase, kjer je z ustnicami poiskal njeno uho. ''Toda vzel sem oboje...'' je zlovešče zašepetal.

»Prijateljih..« je zasanjano ponovila in ob njegovih naslednjih besedah je preko njenega obraza šinil navdušen nasmešek. Izpustila je kratek smeh; očitno je njen ljubi spet ubil nekaj neposlušnih bedakov.. To ji je bilo vedno tako zelo všeč. Ni se omejeval na to, kateri strani je kdo pripadal; njegov edini kriterij je bil, ali mu je nekdo všeč ali ne. Če mu je šel kdo na živce, ga je ubil, če ni bil opredeljen do njega ga je ubil in če je imel nekoga rad.. ga je lahko z enako lahkoto ubil, če se mu je le zaljubilo. Bil je pravi demon in končno se je upal pokazati v vsej svoji veličini. Zraven tega pa je bilo tako zabavno opazovati, kako je iz ljudi strl vse življenje.. Poslušati je bilo nekoliko bolj dolgočasno, toda še vedno jo je veselila njegova krutost in sposobnost brezbrižnega ubijanja – ne glede na vse. »Te niso poslušali?« je nasmejano vprašala, med tem ko je lahko pred očmi – ne da bi zamižala – videla, kako so njihova bedasta telesa popadala po tleh in se spremenila v prah. Saj so sami krivi; kajti če bi poslušali njenega ljubega, bi preživeli. Bili so preveč navdušeni sami nad seboj in nad svojo nesposobnostjo, da bi razumeli, kaj jim bosta priskrbela ona dva. Čas je bil za nov veter, za pekel na zemlji, oni pa so se še vedno upirali. Kako nevedni so bili – sploh ni bilo nič nenavadnega, da so na koncu končali kot prašen kup. »Ni pomembno..« je počasi zmajala z glavo in se mu spet približala, ob čemer je s svojo mrzlo dlanjo ujela njegovo. »Dokler se lahko midva zabavava, ni pomembno, če so na to vsi drugi že pozabili. Kmalu bo čas za najino zabavo..« Spet se je zasmejala ob misli na to, kako čudovito bo, ko bosta končno dosegla vse svoje začrtane načrte. Bila je že neučakana; skrajni čas je že bil, da pokažeta tisti bedasti blondinki, kako se stvarem streže! Ko vsaj ne bi bila tako pogosto tako šibka, kot je bila danes.. Toda saj ni imela izbire. Večkrat jo je življenje tako izčrpalo, da ni bila več sposobna naprej; in tako je kot bled duh lebdela po zaprtih prostorih in se pogovarjala s svojimi porcelanastimi lutkami.. Njen pogled je ujel prečudovito verižico, ki je bila namenjena samo njej. Spet ji je nosil darila, spet jo je znal razveseljevati, kot vedno. Na njenem obrazu se je pojavil navdušen nasmešek, ko je previdno opazovala lesketajočo se ogrlico v njegovi odprti dlani; delovalo je, kot da sploh ne posluša tega, kar ji je govoril, četudi je slišala vse in vse tudi doumela. Samo njen pogled je bil navdušeno prikovan na prelepe črne bisere, ki so jo seveda očarali – moral je vedeti, da ji bo tako zelo všeč. Navsezadnje jo je še predobro poznal in vedel je, kaj jo bo spravilo v dobro voljo. Skrbel je zanjo kot za svojo princesko in to ji je bilo vedno več. Znal je priklicati nasmešek na njen obraz in zdajle je bilo to vse, kar je potrebovala. Pustila mu je, da je z ustnicami dotaknil njenega ušesa, med tem ko je šepetal. Marsikoga bi njegove besede šokirale; marsikoga bi ob omembi tega, da je lastnico njene ogrlice ubil, spreletelo od strahu, toda pri njej se je nasmeh na obrazu samo še razpotegnil. »Je kričala?« se je zahihitala. Očitno ji je bilo mar samo tega; želela si je vedeti in ne samo predvidevati. Od njega je hotela slišati, da jo je zares ubil na dober način. Iz njegovih ust je bilo to kot pesem za njeno srce. Samo kričanje v živo je bilo lahko toliko boljše.. »Nadeni mi jo,« je velela in ob tem rahlo pomignila na čudovito darilo v njegovi roki, nato pa svoje goste lase odmaknila od svojega vratu, da je imel lahko prosto pot. Čeprav se ni videla, si je znala predstavljati, kako lepo bo izgledala v njej. Kot princesa. In on bo njen princ, s katerim bo plesala pod zvezdnim nebom in se smejala, ko bo poslušala, kako bodo vsa manjvredna bitja cvrčala v neznosnih mukah.. Navsezadnje je bilo to vse, kar si je želela. Ko je ogrlica visela okrog njenega vratu, je s prsti nežno zdrsela po njeni gladki površini. Zlato in biseri so bili tako nežno zbrušeni, bili so popolni. Na njej še toliko bolj. Obrnila se je proti Spiku, ki je stal tik za njo, zaradi česar se je ob tem, ko se je obrnila, znašla naslonjena na njegovo telo; s čimer pa menda ni bilo prav nič narobe. Z rokami se je naslonila na njegove prsi, pogled pa zapičila v njegovega. »Ali mi pristaja?« se mu je nasmehnila in pogledala proti svojim prsih, na katerih je mirno počivalo njeno čudovito darilo.

Spike se je ob njeni ponovitvi besede Prijatelji sam pri sebi moral namuzniti, saj je bila pomensko prav zares zgrešena. Ni imel prijateljev, niti si jih ni želel. Imel je le žive znance, ki so mu koristili, in tiste mrtve, ki so se izkazali za neuporabne. Ne, prijatelji so bili zares izven vsakega konteksta. ''So, vendar so preveliki strahopetci, da bi si drznili igrati z ognjem. Njihov edini izgovor pa je bil: 'Ne zaupamo ti, Spike.' Si lahko predstavljaš?'' se je posmehnil in dodobra naveličan njihove zabitosti zavil z očmi. Nič čudnega, da je podzemlje vedno znova končalo na kolenih, ko pa ni bilo nikogar, ki bi jih znal voditi. Nobene sle, želje po uničevanju, nobene strasti. Največ, kar so premogli v zadnjem času, je bilo razbijanje smetnjakov in popivanje v Graveu, kjer so se najbolj pomilovanja vredni pritoževali čez temnostransko organizacijo. In oni so imeli prestol! Kdo pa je vladal? Podgane? ''Ne vem, zakaj se sploh trudim, Dru. Najraje bi jih zažgal skupaj z Izganjalko vred,'' je zmajal z glavo in čeprav se prav dobro zavedal, da sama ne bosta zmogla, se je ob njenih pomirjujočih besedah moral zadovoljno nasmehniti. ''Oh, ja… in še vedno se jim niti malo ne sanja,'' je zlohotno zamrmral in se ugriznil v ustnico ob tem, ko sta se njuni dlani združili v stisku naklonjenosti. Njen smeh, ki je zadnje čase tako pogosto napolnjeval praznino prostora okrog njega, je bil za Spika kot nagrada za ves trud, ki ga je bil pripravljen vložiti za njuno skupno srečo, za katero se je vsaj tisti trenutek zdelo, da je nič na svetu ne more ogroziti. Vsekakor pa je bilo za vse boljše, da se v to niti niso vtikali. Zoperstavljati se paru, ki je v stoletju svojega obstoja pobil in uničil pol Evrope res ni bilo najbolj pametno. Četudi je bil Sunnydale na nek način preklet za njiju, sedaj ni bilo nobenega dvoma, da ušivo mesto ne bo dobilo tistega, kar si zasluži. Zopet ga je osrečila s tem, ko ji je njegovo darilo na obraz privabilo nasmešek navdušenja, ki ga je sama znala pokazati na najbolj pristen in na nek način celo otroški način. Nikoli se ga ni naveličal in najbrž ji je ravno zato tako rad nosil raznorazen nakit, dragulje, prelepe obleke skupaj z njenimi lastnicami in navsezadnje tudi mrtve podgane in ptice, če si je tega pač zaželela. Karkoli, da bi jo le lahko osrečil. ''Oh, ja… Še sedaj mi odzvanja v ušesih,'' je srhljivo odvrnil na njeno vprašanje, da bi tako samo še stopnjeval njeno navdušenje, saj je vedel, kako zelo ljubi njegovo krutost. Ob njenem ukazu se je samo nasmehnil ter preprijel ogrlico, nato pa jo previdno položil na njene prsi ter z njo zdrsnil navzgor proti njenemu vratu, kjer jo je na koncu spretno zapel. Za konec je njenemu mehkemu vratu namenil poljub, nato pa se spet vzravnal, ko se je sama s telesom ponovno obrnila nazaj k njemu. ''Popolna je,'' je zamrmral na njeno vprašanje, ko mu je pogled zdrsnil vse od njenih prsi, preko ogrlice in ustnic pa vse tja do oči, s katerimi ga je znala na poseben način prav uročiti. ''Tako kot ti,'' je še dodal s tistim svojim poželjivim nasmeškom, nakar jo je z rokama močno objel okrog bokov in si jo prislonil še tesneje k sebi, njune ustnice pa združil v poljubu strasti, ki je ponovno družila ta dva vampirja in ki je predstavljala tako tisto, kar sta sama imenovala ljubezen, kot tudi uničevalni slo, ogenj s katerim sta svetu okrog sebe prinašala opustošenje in smrt. Počasi se je le odmaknil, z nasmeškom neskončnega zadovoljstva, ki ga je črpal iz tega, čemur je on pravil večna ljubezen, ter svoj pogled zopet namenil njenim očem. ''Si bila ves čas tu?'' jo je povprašal in na kratko ošinil turoben prostor, ki bi vsaj njega spravil v depresijo, če bi bil primoran ves čas tičati v njem (in ob tem se raje ni spominjal časov, ko je bil dobesedno priklenjen na invalidski voziček). ''Morda bi morala iti malo na svež zrak. Povrnil ti bo moč,'' je bil prepričan, čeprav ni ravno poznal razloga za njeno tako očitno šibkost. Saj sta bila vendar na vrhuncu in ničesar jima ni primanjkovalo. Razen… ''Dokler te izganjalkina kri znova ne napoji…''

»Kako so neumni,« se je nasmehnila. Njen nasmeh je bil tako pristen, ne zato, ker bi jo veselilo dejstvo, da so temnostranci neumni, marveč zato, ker je vedela, kako dobra zabava se lahko pripravi, če ljudje oporekajo. Škoda, da ni bila z njim. Lahko bi mu ploskala. Lahko bi se navdušeno smejala in poskakovala na mestu. Tako ali tako je bilo ubijanje zabavno opazovati, če je opazovala Spika v akciji, pa je bilo samo zato toliko bolje. »Toda ne boj se, Spike, saj bodo spoznali, kdo ima prav in kdo ne. Samo pokazati jim je potrebno, kje luna sije najmočneje.. Oni so namreč tako neumni, da se še vedno opirajo na njeno najslabšo svetlobo..« Nekoliko se je zamislila, nato pa z bolj jeznim tonom nadaljevala: »Ampak oni si ne zaslužijo, da bi plesali v njeni veličini..« Nagnila je glavo in pogled prikovala nekam v strop tovarne, na katerem je kot gobe po dežju rasla plesen. Njen pogled pa je videl skoznjo; pred očmi je imela samo luno, ki se ji je dobrotljivo nasmihala; vedela je, da se strinja. To je na njen hladen obraz spet priklicalo nasmešek – luna, ki ji je toliko pomenila, je bila na njuni strani. Kaj ju briga za vse te bebce, ko pa vendar niso imeli pojma, koliko veselja in zabave bi lahko prinesla! Ampak saj se bodo uklonili.. Luna je bila mogočna. »In saj boš dobil svojo priložnost..« mu je nežno prigovarjala. Pred očmi je imela kričečo Izganjalko; še prosila bo za svoje življenje, deklica neumna. Kaj je mislila, da bo dosegla s svojim vmešavanjem? Mar ji res ni bilo jasno? Je bila res tako neumna? Sam Bog ji pomagaj, njeni prijatelji ji res ne bodo mogli.. Plesala bosta v njeni krvi. Ta misel ji je vedno na obraz priklicala nasmešek. Samo še malo, ljubezen, in vonj mrtve deklice naju bo napojil.. »Tako kot v Pragi bo..« je zašepetala, nato pa ga nenadoma pogledala z izjemnim leskom v očeh. »..samo bolje.« Ob tem se je spet kratko zasmejala in rahlo stresla svoje dolge prste, da je pokazala, kako je tudi sama pripravljena pomagati. Morda ne tisti trenutek, saj se je počutila blazno šibko, toda lahko je sanjala. In to je bilo tisto, kar je potrebovala; sanjati o tem, kar še pride, jo je napolnilo z močjo, ki je sicer ni bilo. Kar tako se je prikazala od nikoder, samo zaradi njene velike želje po smrti vseh, ki si jo že tako dolgo trudijo izprositi. Kričanje, ki sta ga povzročala včasih, je v njenih ušesih odzvanjalo še danes in v njej vzbujalo novo željo. In očitno se je tudi on spomnil krikov, krikov, ki jih je povzročil pred nedavnim. Zakrohotala se je ob misli na to, kaj vse je naredil lastnici črnih biserov, ki so zdaj krasili njen vrat. Morala je trpeti, Spike je znal to povzročiti.. Zopet se je zamislila nad dejstvom, da je ni bilo zraven, toda kmalu bo spet ob njem, njegova zvesta spremljevalka, ki bo opazovala in tu in tam ponudila roko ob najbolj okrutnih načinih ubijanja. Čas je že bil, da se Praga vrne k njima. Z dlanjo je zdrsnila k njegovemu obrazu med tem, ko ji je zapenjal ogrlico in s prsti spet nežno zdrsela po njegovem obrazu, da se je z ostrimi nohti čisto na rahlo dotaknila njegove kože; če bi to naredila močneje, bi najbrž na njegovem obrazu pustila praske, tega pa tisti trenutek ni hotela. Zahihitala se je ob njegovih besedah in dovolila, da jo je pritisnil k sebi, ko so se njune ustnice spet združile, pa se je z roko oklenila njegovega vratu, z drugo pa zdrsela po njegovem ramenu navzdol, po roki, dokler se niso njeni hladni prsti dotaknili njegovih. Čeprav se je odmaknil, je svojo dlan pustila v njegovi in med tem nekoliko zmedeno ponovila njegovo vprašanje: »Ves čas.. tu?« Njen pogled je spet preletel prostor, ki je s svojo praznostjo vsaj zanjo istočasno povzročal strah in zadovoljstvo. Prav nič ni bilo narobe z njim. Končno je zadovoljno pokimala in na obraz naslikala otroški nasmeh. »Ampak tudi od tukaj lahko vidim luno in zvezde,« je nežno protestirala in svoj pogled spet priklenila na plesniv strop, za katerega je verjela, da ji lahko ponudi prav vse. Toda morda je imel prav. Nasmehnila se mu je in počasi nadaljevala s hojo proti vratom, skozi katera je pot vodila proti zunanjosti. Zunaj je moralo biti precej mrzlo, toda mraz je tako čutila samo takrat, ko je čutila strah. »Lahko pa se sprehodiva..« je dejala z nežnim glasom in pred seboj odrinila stranska vrata, ki so vodila na prazno tovarniško dvorišče, oblito z betonom in sivino. Njen pogled je šinil v zrak, proti luni, ki je nanju metala svojo bledo svetlobo in proti zvezdam, ki so mežikale.

Ja, imajo še manj zdravih razumskih celic kot ti, bi skorajda komentiral naglas, vendar se je na srečo uspel zadržati, četudi se Dru te besede najverjetneje ne bi niti najmanj dotaknile. Sploh pa so bili oni neumni v povsem drugačnem pomenu besede. kar je Spika tako zelo jezilo. Na srečo pa so bile tu Drusilline pomirjajoče besede, katerih nežnost in melodičnost sta kar se tiče njegovih napetih živcev vedno znali poskrbeti za njegovo boljše počutje. ''Ne, ljubezen. Toda midva bova,'' se je na njegovem prej sitnem izraznem obrazu zopet pojavil nasmešek gotovosti. Resnično - kdo pa bi se jima lahko zoperstavil? Sedaj so resda vsi vihali nosove nad tem, da je sam kot očitno najdrznejši prevzel pobudo za opustošenje mesta, ampak ni bil vrag, da se na koncu koncev ne bi vsi pridružili zabavi. Opazoval je njene oči, s katerimi se je zasanjano zastrmela nekam proti plesnivemu stropu, in samo mislil si je lahko, kaj vse se je tisti trenutek podilo po njegovi glavi. Pravzaprav pa ga niti ni posebej zanimalo - dokler je bila ob njem in bila njegova, je bilo dovolj samo to, da je bila. Marsikdo ne bi razumel, kaj vidi na tej zmešani vampirki, ki deluje hkrati tako resno, po drugi strani pa njena dejanja in predvsem misli nimajo nobenega pravega smisla. Toda on jo je ljubil že od prvega dne, ko sta se srečala na tisti temačni ulici. Bila je njegova muza, njegov navdih - bila je njegova usoda. In po eni strani je še vedno težko verjel, da sta se končno zopet našla in to še celo brez Angelusove nepotrebne družbe. Bilo je kot v dobrih starih časih... Ob njenih besedah se je moral zasmejati tudi sam, saj si je v tem času tudi sam že večkrat predstavljal vse tiste plamene, ki bodo požirali mesto, in ljudi, ki bodo kriče tekali sem ter tja, naravnost v naročje smrti, ki jo bosta sejala onadva. In seveda Izganjalka... Tokrat ne bo imela nobene možnosti, v to je bil prepričan. Čutil je, da so zvezde ali pač karkoli je že skrbelo za njegovo usodo, resnično na njegovi strani ter da je enostavno ni več sile, ki bi lahko posegla vmes.
''Ti že. Toda sam sem se tega stropa dovolj nagledal že takrat, ko sem se moral vrteti na kolesih,'' se je malce sitno namuznil, ko se je tudi sam ozrl v smeri proti na pogled ničkaj privlačnemu stropu, ki je vsaj njega spominjal na tiste malo manj dobre stare čase. Ko se je počasi odmaknila od njega, je za nekaj trenutkov podržal njeno roko v svoji, dokler le-ta ni prosto spolzela iz njegove dlani. Sprehodil se je za njo in občudoval njeno postavo, ki je ob tem lahkotnem gibanju prav dobro spominjala na lebdenje duha. Pridržal je vrata in zopet pustil, da je hodila pred njim, sam pa ji kot vedno vdani s počasnimi koraki sledil, dokler se ji zopet ni približal za hrbet. Mogočna luna je sijala naravnost nanju, skupaj z množico zvezd, ki so krasile kristalno jasno nočno nebo. Bilo je precej mrzlo, toda zdelo se je, da niti on niti ona, pa čeprav je bila tako pomanjkljivo oblečena, nista čutila tega hladu. S telesom dotikajoč se njenega hrbta je s konicami prstov ljubeče zdrsnil vzdolž njene rame. ''Veš, morda bi lahko po koncu vsega tega res odšla v Prago. Tako in tako že dolgo nisva nikamor šla,'' je zamrmral nekje v bližini njenega ušesa, medtem ko je s svojim ljubečim dotikom dlani nadaljeval proti njenim lasem, ki so bili kot vedno lepo urejeni. Kot od kakšne porcelanaste lutke – še nikoli ni videl, da bi en sam las štrlel iz svojega mesta. Vse na njej je bilo enostavno tako popolno... ''Ali pa Španijo, Kitajsko! Kamorkoli... Tega mesteca sem nekako že sit,'' je govoril dalje, pri čemer je njegov pogled za trenutek odtaval nekam v daljavo, kjer ni bilo kljub svetlobe lune ničesar posebnega za videti. ''Sicer pa od njega tako in tako ne bo kaj dosti ostalo,'' je še dodal in se sam pri sebi znova nasmehnil, pri tem pa s svojo drugo dlanjo poiskal njeno in prepletel njune prste. Oh, če bi le lahko, bi jo s seboj odpeljal celo proti zvezdam...

»Seveda bova,« je navdušeno pokimala in spet so se njene misli prilepile na lepše čase. Nje sploh ni motila sivina mesteca, ki je počasi požiralo še najodločnejše, toda očitno je Spike komaj čakal na boljše čase in ni si mogla kaj, da ne bi sanjarila z njim vred. Tako je lahko vsak trenutek pred seboj videla kose pekla na Zemlji in ti so jo veselili. Predstavljala si je toliko zdrave zabave.. Zdrave zanjo, seveda. Za druge je bila v njenih mislih bolj ali manj pogubna, toda že samo to, da je sama videla svoje veselje oddaljeno zgolj dneve, morda tedne, več pa gotovo ne, je na njen bled obraz priklicalo sprevržen nasmeh. Predstavljati si prav vsakega, ki bo trpel v plamenih.. Vedela je, da bo vsako kričanje zanjo melodično. In tudi zato je komaj čakala, četudi je imela toliko vzrokov. Oh, da bi luna dala to zabavo, da bi dovolila, da poteče, kot bi morala; brez neumne Izganjalke in njenih neumnih prijateljev. Oni se bodo takrat že tako ali tako utapljali v lastni krvi.. Ona se bo že veselila drugje.. Kako je čakala te dni! Že zdaj se je počutila tako popolno, ko pa se je vendar k njej vrnil njen ljubi William, ki je bil spet samo njen pesnik, ki je skrbel zanjo in ji nosil darila, ki jo je oklical za svojo princesko. Saj ni pričakovala veliko in ni bila zahtevna; to, kar je dobivala, je bilo dovolj. Ponosila se je z dejstvom, da je poskrbela za njegovo vrnitev, da se je spet njen ljubi zabaval z ubijanjem in mučenjem drugih. Spet in spet so se kot v časovnem stroju ponavljali časi, ki jih je ljubila. Praga je bila nazaj, le da je bilo vse tukaj toliko bolj zabavno. To malo, svetlo mestece, za katerega je skrbela mala, svetlolasa deklica. Ali ne bi bilo lepo, če bi najprej pred njenimi očmi ubila njeno družino in prijatelje? Tako je naredil Angel z njo.. in bilo je boleče. In taka stvar bi tudi najmočnejšo izganjalko zagotovo pripeljala do norosti. Oh, kako lepo bi bilo.. tako pravljično. Zabavno. Točno njena vrsta zabave, tista, zaradi katere se je že dolge dni veselila. Jasno je bilo, da ju takrat od zvezd ne bo ločilo več prav nič; ves svet bo na kolenih pred njima, prosil ju bo za usmiljenje, ki bo odvisno izrecno od njune dobre volje.. Ob njegovih besedah je pokimala; še zdaj je pogrešala gorečo Prago in kdove kakšna dobra zabava se je zdaj pripravljala tam. Morda je bil čas za spremembo ozračja; luna in zvezde so tako ali tako iz vseh strani sijale enako močno. S svojo roko je spet segla k njegovemu vratu, ki ga je zaradi njegove bližine zlahka dosegla, in s svojimi nohti zdrsela po gladki površini njegove kože, dovolj nežno, da ga ni poškodovala in še vedno dovolj grobo, da je moč njene roke lahko jasno začutil. »Kamorkoli bova lahko šla..« je pritrdila in z roko zdrsela proti njegovemu obrazu ter se ob tem počasi obrnila, saj je bil položaj njene roke precej neugoden, če je bila obrnjena stran. Ob tem, ko se je obračala, je nadaljevala z besedami: »Lahko bova šla kamorkoli.« S prsti je zdaj zdrsela preko njegovih oči in lica ter se spet ustavila na njegovih ustnicah, ob čemer se je tam ustavil tudi njen pogled. »Ko boš pokončal Izganjalko in uničil to mesto.. Ko ga boš požgal do tal.« S prosto roko je zdrsela po njegovih prsih navzdol in se ustavila nekje na njegovem boku. Vse je bilo tako živo pred njenimi očmi, mesto je samo čakalo, da ga nekdo – spet – uniči. Sunnydale se je prevečkrat pobral kljub nenehnim apokalipsam – če ne bo uspelo njima, ne bo uspelo nikomur. »To bo zelo kmalu..« Zadovoljno se je nasmehnila in nato svoje ustnice previdno položila na njegove in ga poljubila, nato pa se precej hitro tudi odmaknila, a še vedno ostala tako blizu, da je lahko na obrazu čutil njen dih. Ostajala je tik ob njem in ga motrila s svojim navdušenim pogledom, ki je izdajal vsa njena pričakovanja. Morda je bil celo nekoliko nor – toda izražal je vse, kar je videla v svoji glavi, vso zabavo, ki ju je čakala, vse ljudi, ki bodo samo čakali na to, ali bodo njihova trupla ena izmed tistih, ki bodo krasila ceste. Vse se jima bo klanjalo. Bil je že skrajni čas. »Takrat ne bo več ničesar v napoto. Ničesar, kar bi naju lahko ustavilo in vsako mesto bo padlo in zgorelo, ko ga bova dosegla..«

Zaprl je oči, ko je Drusilla s svojimi, sicer kot britev ostrimi nohti, nežno zdrsela preko njegovih vek ter jih ponovno počasi odprl, ko je s svojim dotikom končala pri njegovih ustnicah, ki so se med tem privihale v zlohoten nasmešek. S svojim govorjenjem, ki je bilo odraz njenih norih in sprevrženih mislih, je slikala v Spiku predstave o grozodejstvih, ki so nedvomno obema prinašale obilico zabave. In četudi je sam hrepenel po istem, je še vedno potreboval melodijo njenega glasu, s katerim ga je napeljevala k največji krutosti. Potreboval je njene vizije, njene sanje, ki so bile na nek način tudi njene želje, katerim je kot vdani spremljevalec vedno rad ustregel. Ona si je predstavljala, videla vse to v svoji glavi, on pa je kot vedno poskrbel, da se je njena sleherna misel tudi uresničila, da so jo videli vsi in da je celoten svet trepetal pred njima. Bila je navdih za njegovo umetnost – ubijanje, v katerem je za razliko od pisanja pesmi že od nekdaj blestel. In to je bilo popolno življenje, popolna simbioza dveh brezdušnih bitij, ki sta si lastno eksistenco osmišljali s smrtonosnimi igricami. Oh, in mesto bo gorelo, skupaj z Izganjalko in njenimi bedastimi prijateljčki, glede tega ni bilo nobenega dvoma. Skupaj sta bila nepremagljiva, zopet močna in neusmiljena kot nekoč. V prsih je lahko čutil plamene grozovite sle, ki so vzniknili izpod Drusilline dlani, s katero je zdrsnila preko njegovega prsnega koša. Bila je taista strast, s katero jo je lahko ljubil, in hkrati moril na najbolj neizprosne načine. Bila je njegova življenjska sila, energija in moč, ki se je pretakala po njegovi krvi. Bila je želja, ki je zahtevala svojo potešitev in ki se je v dnevih, ki so ju ločevali do njune zabave, vedno bolj krepila. Vrnil ji je poljub in nato z rahlo razprtimi ustnicami drhteče obmiroval v bližini njenega obraza, pri čemer je na svoji koži še vedno lahko čutil njen dih, s katerim je stopnjevala njuno medsebojno strast. Počasi je zopet odprl oči in se tako zazrl v njene iskreče se v norem navdušenju, ki pa je njemu pomenil samo še dodatno spodbudo. ''Skupaj s prekletimi izganjalkami v njih,'' je k njenim besedam pristavil svoje ter jih podkrepil z privoščljivim nasmeškom, ki je nakazoval na to, kako zelo prepričan je bil v svoje besede. Lahko so prihajale kot po tekočem traku, toda on je imel nekaj, kar same še vedno niso premogle – večnost, ves čas tega sveta, ki ga ne bi mogel bolj smotrno izkoristiti kot ravno za to, da se pošteno zabava. Kako enostavno se je bilo takole prepustiti sanjarjenju, enostavno ga je kar potegnilo vanj, čeprav je imel sam veliko izrazitejši čut za realnost, ki je že mnogokrat poskrbela, da so njuni načrti za prihodnost klavrno propadli. Toda po drugi strani je bilo potrebno take trenutke izkoristiti, saj se je večino preostalega časa tako in tako ubadal z razvijanjem svoje strategije in posledično živciranjem glede tega, da je moral iskati zaveznike med temnostranci. ''Le kaj bi jaz brez tebe?'' je zamrmral in nagnil glavo nekoliko na stran, pri tem pa s svojim pogledom še naprej motril Drusillin bledikast obraz, ki je ob mesečini prišel še toliko bolj do izraza. Sicer se ni ravno ubadal s tem, kaj je povzročilo njegovo spremembo, samo veliko bolj cenil je to, kar sta zopet imela. Prijel jo je za dlan, tako da si je njene ubijalske prste ponesel bližje k ustnicam, jih nežno poljubil, nato pa med zrenjem v njene oči poželjivo ugriznil v njen kazalec, pri čemer se je z jezikom izzivalno dotaknil ostrega roba njenega nohta. Dovolj previdno, da se ob tem ni ranil. ''My black goddess...'' ji je ob tem spet polaskal, vzdrhtel v globokem vzdihu, nato pa kot pri plesu dvignil njuni dlani proti nebu ter Dru v neslišnem ritmu plesa njunih src zavrtel od sebe, tako da sta se njuni telesi spet razdružili, toda še vedno ostajali povezani v dotiku njunih rok. Nikakor se je ni mogel dovolj nagledati, kaj šele občutiti, toda hotel je, da vsi vedo – pa čeprav so bile tistemu trenutku priča samo zvezde skupaj z luno – da je njegova. In samo njegova...

Preko njenega obraza se je spet zarisal nor, navdušen nasmeh, ki je moral biti zares nalezljiv. Z njim je dokazala, kako zelo se veseli prav vsega, kar bi moralo slediti; njuni načrti so ji bili tako zelo všeč, da ni niti malo dvomila v to, da jih ne bi bila sposobna izpeljati. Vse v njeni glavi je prepevalo in besedilo pesmi je venomer govorilo o smrti, o mučenju, o krikih ter trpljenju. In za dekle, za tisto malo svetlolaso deklico; za njo je bilo rezervirano častno mesto. Lahko se je zabavala ob misli vseh ostalih smrti, lahko jih je opazovala in se navdušeno smehljala, ko je videla, kako je trpljenje v njihovih očeh samo naraščalo in naraščalo.. toda nič ji ne bi moglo prinesti tolikšnega zadoščenja, kakršnega bi ji lahko prineslo mrtvo in po možnosti deformirano telo Izganjalke; želela je videti solze bolečine, jeze, osramočenja in trpljenja v njenih očeh. To je bilo tisto, na kar je že tako dolgo čakala, pa kar ni in ni šlo nikamor. Spike je odstranil že dve punci, ki sta bili prepričani, da se borita za dobro človeštva, pri tej pa mu je nenehno spodletelo. Toda tokrat ne bo tako, v to je bila prepričana. In kako bo kričala! Ne bo sposobna odnehati, ker bo tako zelo bolelo, da ne bo sposobna niti normalno razmišljati. In če bo njenemu ljubemu spet spodletelo.. Ni si želela razmišljati o tem, a jasno je bilo, da je bil potreben rezervni načrt. Saj ni bilo nujno, da jo ubije, čeprav bi bilo to nedvomno nekaj, kar bi ji prekleto ugajalo; toda če slučajno ne bi bil sposoben.. Preko njenega obraza je šinilo nekaj zloveščega. Zvezde so bile vedno na njeni strani. Ni bilo potrebno, da bi jo ubil. Samo dokončno streti jo je moral.. to pa je znal še predobro. Bila sta v neverjetnem vodstvu, ker je to majhno neumno dekletce tako dobro poznal, da je vedel, kaj načrtuje, vedel je, kako čuti in vedel je, kam je potrebno udariti, da je bolelo. Lahko se je pretvarjala, da je njegova preobrazba ne boli, a vsakemu je bilo lahko jasno, kako jo je udarilo ob tla, ko se je Spike vrnil k njej. Morda bi ji bilo potrebno kaj prišepniti? Nasmehnila se je proti luni. Ah, Angelus se je vedno znal tako lepo poigrati s čustvi osebe, preden jo je dokončno uničil.. To bi morala storiti tudi onadva. Sploh zdaj, ko ju je čakala majhna, razjarjena izganjalka, ki je trdila, da se bo maščevala. Ah, seveda. Niti dotaknila se ne bo nobenega, uboga nesposobnica.. Nasmehnila se mu je; ni mogel vedeti, kaj se ji plete po mislih, toda nenadoma so se zdele še preveč prisebne, bolj, kot je bila navajena – vse je bilo namreč tako zelo.. jasno. Po tako zelo dolgem času.. Zvezde so sijale bolj močno kot ponavadi. In vsaka od njih ji je mežikala. Njegove laskave besede so njen nasmeh na obrazu samo še razpotegnile. Kako jo je znal pripraviti do tega, da je uživala samo zaradi njegove prisotnosti; nihče ni rabil niti umreti! Bilo je naravnost smešno; samo misel na to jo je pripravila do tihega heheta. Ob dotiku njegovega jezika in njenih prstov je njena ustnica komaj zaznavno trznila; saj je navsezadnje tudi sama lahko čutila, kako se je strast med njima samo prelivala, kar pa navsezadnje ni bilo prav nič nenavadnega, ko pa sta bila vendar tako zelo povezana.. Bila sta sama na svetu, na vrhu sveta, edina, ki sta bila dejansko pomembna. Edina, ki sta lahko nadzorovala, kaj se bo zgodilo z vsemi temi bebci.. saj ni bilo nič čudnega, da sta se tako zelo privlačila. Bila sta enaka; tako ali tako sta še predobro poznala kri drugega. Pripadala sta si. Dovolila mu je, da jo je na nek način kot pri plesu popeljal v obrat okrog sebe in nasmehnila se mu je z vso ljubeznijo do tega bitja pred njo, ki jo je bila kot bitje teme sposobna čutiti. Bil je edini.. skorajda edini, ki je pomenil toliko, tisti trenutek pa je bil gotovo zares edini, ki je bil važen. Čeprav bi se njun ples lahko že končal, je sama hotela, da se nadaljuje in četudi ni bilo glasbe, jo je sama lahko slišala. Že tako je v njeni glavi ves čas nekaj prepevalo.. Ob tem, ko se je drugič zavrtela, je skozi njene lase zavel veter, zaradi katerega je obstala kot vkopana na svojem mestu; izpustila je Spikovo roko in se zazrla v temo, nekaj trenutkov z neberljivim izrazom na obrazu, pozneje se je le-ta za nekaj trenutkov spremenil v začudenega ter morda celo nekoliko iztirjenega; končno pa so se njene ustnice spet razpotegnile v nasmešek. Čutila je lahko prisotnost in bolj kot karkoli drugega jo je ta prisotnost zabavala. Ni vedela, ali jo je lahko začutil tudi Spike, saj ni bila prepričana, ali je veter nosil njen vonj, ali pa je prisotnost enostavno začutila. »Slišiš..?« je tiho vprašala, ob čemer je obrnila obraz v Spikovo smer, toda njene oči so še vedno zrle v daljavo. Ponovno se je zasmejala in končno svoj močan pogled usmerila naravnost v njegove oči, ob čemer je dejala: »Nekdo naju kliče. Nekdo je tukaj.«

Spet je plesal z njo, na nemo melodijo, ki je bila hkrati pesem njunih src. Poznal je njen ritem, čeprav je z razliko od Drusille ni bil sposoben resnično slišati. Bila je v njuni krvi, ki ju je družila, in bila je točno tista, na katero bosta že zelo kmalu plesala na izganjalkinem grobu. Če bo za njo seveda sploh še kaj ostalo... Spet bi jo lahko dvignil od tal ter se z njo na rokah zavrtel okrog svoje osi, kakor je to vedno rad počel, če se ne bi Drusilla v tistem nepričakovano zaustavila in se kot okamenela zazrla nekam v temo, pri čemer je njena dlan kot pozabljena spolzela iz njegove. ''What is it, pet?'' je vprašal, pri čemer se je zdelo, kakor da se njegovih besed zaradi preusmerjene pozornosti sploh ne bi zavedala. Sledil je njenemu pogledu, s katerim je zrla nekam v prazno, da bi videl, ali je bilo tam resnično kaj, kar ne bi smelo biti. Seveda pa sam razen teme, ki se je borila z mesečino, ni videl ničesar, kar bi moralo pritegniti njegovo pozornost; pa tudi prisluhniti ni znal na način, kot je to sicer uspevalo Dru. Toda imel je še neko drugo čutilo, ki pa ga v vseh teh letih še nikoli ni pustilo na cedilu – nos. In ta je razumel vse tisto, kar je Drusilli šepetal veter – bil je vonj, človeški vonj. Vonj mladosti in to nedaleč od njiju. Ali pa sta bila celo dva? Tako prepletena, da ju je bilo skorajda nemogoče ločiti... ''Hmm,'' se je Spike zadovoljno nasmehnil, vrnil Drusilli pogled v oči, nato pa se ji počasnih korakov ponovno pridružil ob strani. Moral je biti mlad par, po možnosti celo najstniški – tak, ki svojo skuliranost dokazuje s tem, da se v veliko prepoznih nočnih urah zadržuje na obrobjih mesta, na kul zapuščenih kotičkih, kjer so se velikokrat zbirale tudi raznorazne tolpe. Kako žalostno, je sam pri sebi pomislil, biti tako mlad in tako neumen... Že en sam pogled v Spikove oči je bil dovolj, da bi vsakdo uganil, kaj se mu je tisti trenutek podilo po glavi. Njegove hladne ustnice so se ukrivile v privoščljivem nasmešku, ko se je za trenutek spogledal z Dru ter ji tako dal vedeti, da se je tudi njemu zahotelo malce krutosti. Kaj malo – dosti! Še posebno zato, ker je ti dve mladi srci sedaj slišal lahko tudi sam, ko sta s svojim smehom zastrupljala ta mračen okoliš, v katerem prav gotovo nista imela kaj početi. In kako zelo na živce mu je šlo to hihitanje – kot da ne bi imela nobenega strahospoštovanja do tega, kar se je imelo zgoditi mestecu. Če nista slutila groze, potem jo bosta morala pač občutiti na lastni koži... ''Kjer ni več poti nazaj,'' je mrmraje pridal k njenim besedam, nakar so se mu ustnice razpotegnile v še zlohotnejšem nasmehu. Le kaj je bilo boljšega od dostave hitre hrane na dom? In seveda dobre zabave... Okrutnega mučenja.

''Tako zelo te ljubim, James. In tako zelo srečna sem, da si se vrnil...'' je dejal dekliški glas, očitno vznemirjen. ''Vem. Brez tebe enostavno nisem mogel živeti,'' je na to odvrnil moški, globlji in drhteč. ''Toda moji tastari. Še vedno te ne...'' Spet dekliški, tokrat zaskrbljeno. ''Shh ni pomembno. Saj nama ne morejo preprečiti, ne morejo naju ločiti. Sploh pa ne razumejo. Ne razumejo, da je najina ljubezen večna...''
V zraku je za trenutek zavladala tišina in preden bi si mlada in uporniška zaljubljenca utegnila nameniti poljub, se je preko teme razširil zamolkel zvok ploskanja z dlanmi. ''Kako dramatično,'' je Spike vzkliknil izza fantovega hrbta in se namuznjeno v še vedno človeški podobi zazrl v parček, ki je sedaj rahlo prestrašeno (saj očitno ob taki uri in na takem kraju nista pričakovala ravno gneče) preusmeril svojo pozornost na moškega v dolgem usnjenem plašču, ki je po punkerskem izgledu, razen seveda peroksidnih las, precej spominjal na fanta, ki mu je bilo očitno ime James. ''Kot Romeo in Julija. Razen tega, da njuna ljubezen ni bila ravno večna...'' se je dalje posmehoval - saj ga je predvsem zabavalo dejstvo, da ubožčka nista imela pojma, kaj se to pravi večna ljubezen - in se pri tem vedno bolj začel približevati fantu, ki je to očitno dojel kot potencialno grožnjo ter se s svojim telesom že rahlo postavil pred dekle, svoj svareč pogled pa neustrašno uperil v bledoličnega moškega pred seboj. ''Imaš kakšen problem?'' je kar malce predrzno vprašal, pri čemer je Spike lahko opazil rahlo tresenje njegove desnice, ki se je že pripravljala, da se stisne v pest, kar pa mogočnega vampirja, kot je bil on sam, še zdaleč ni impresioniralo. ''Ne, Romeo. Toda ti imaš pa kar dva...''' je zlovešče odvrnil, nakar se je njegov obraz nepričakovano spačil v podobo groze, s katero je vedno tako rad strašil tiste smrtnike, ki niso imeli pojma, v kakšnem svetu živijo. Še preden bi bil fant zmožen kakršne koli poteze, ga je Spike že zgrabil za roko ter mu jo v enem samem spretnem gibu zvil za hrbet, tako da je fant od bolečine klecnil na kolena pred njim in se zaradi neljubega kota, pod katerim so se znašle njegove kosti, znašel v njegovem ujetništvu. ''Poglej jo!'' mu je velel Spike, ko mu je z drugo roko grobo privzdignil brado ter ga tako prisilil k temu, da je svoj pogled priklenil na svoje dekle, katerega je čakal prav poseben tretma. ''Now - lets try if you really cannot live without her... Dru?''

S plesočimi koraki je sledila Spiku, ki je prav tako opazil dve izgubljeni duši. Le kako sta zašli sem? Mar jima res ni bilo jasno..? Na njenem obrazu se je zasvetil opazen zlovešč nasmeh; samo čakala je lahko na dobro zabavo, ki sta jo prinašali ti dve mladi srci, ki sta še vedno bili. Kako nepremišljeni so bili ti otroci.. toda prav takšni so ji nosili zadovoljstvo. Popolnoma se je lahko zadržala; ostala je zadaj, med tem ko se je Spike spretno spravil k izzivanju. Bilo je tako.. tipično. Zares prijetno se ji je zdelo, ko je opazovala Spikove najbrž ne preveč premišljene poteze, s katerimi se je izjemno spretno spravil k manipulativni igrici, ki je narekovala zabavo v najlepši obliki. S pogledom je sledila parčku, ki se je sprva še očitno odlično zabaval in ni imel drugačnih načrtov, kakršnikoli so že bili, pa gotovo niso vsebovali dveh lačnih in zabave željnih vampirjev. Njuna obrazna izraza sta se ves čas intenzivno spreminjala – vse tja od presenečenja, nejevolje, strahu in groze. Samo to jo je že tako zelo zabavalo; zdelo se je, da nista bila pripravljena. Najbrž nista poznala skrivnosti, ki so ogrinjale Sunnydale in ravno zato je bilo vse toliko zabavneje. Nista mogla videti svoje prihodnosti, nista bila sposobna vedeti.. in veselilo jo je. Ubog fant, ubogo dekle. Verjela sta v večno ljubezen, ko pa je vendar nista bila niti vredna. Tako enostavno sta se odločila, da bosta skupaj za vedno, tako enostavno sta se določila za večna, v resnici pa sploh nista vedela, da ju do večnosti loči še toliko.. Ne, niti zaslužila si nista tega naziva in samo zato sta bila vredna smrti, ki pa ni mogla iti preko mučenja. Hotela je videti izraz na njunem obrazu, hotela je videti trpljenje. Kje je bila vendar zabava, če pa vendar sploh ni videla bolečine? In več kot očitno je tudi Spike čutil tako; tudi on si je želel bolečine. Ravno zato je poprijel za takšen pristop in sama je bila prepričana, da je bil pravšen. In sama je bila sposobna nečesa popolnoma drugačnega; kot bi izginila – brez dvoma je ne fant, ne dekle nista opazila, delno zato, ker sta prestrašena pogleda oba opirala na Spika, delno pa tudi zato, ker je tako neslišno polzela za njun hrbet, da je bilo vprašanje tudi, če jo je opazil Spike. Nasmejano je opazovala ubogega fanta, ki se je z izrazom bolečine na obrazu v trenutku znašel na kolenih, njegove oči pa so napolnile.. so bile to solze? Jih je bilo danes že tako hitro mogoče pripraviti do joka? In dekle.. ni je mogla videti v obraz, videla pa je lahko, kako se je njeno telo napelo in vsi njeni obrambni mehanizmi so se pripravili na delovanje, pa se nekako ustavili sredi procesa, najbrž zaradi šoka, ki se je mešal s strahom. Primerjala sta se z Romeom in Julijo, a tisti trenutek je lahko čutila njene misli in vedela je, da niso tekle v smeri, ki bi pomagala fantu. Čutila je lahko, da si je želela samo pobegniti stran. Kako romantično, kajne? Med tem ko je fant trpel od želje, da bi oba spravil stran, se je ona zadrževala tukaj samo še zato, ker ni bila sposobna teči in kričati. No, če je tako.. Drusilla se je zlovešče nasmehnila in se dekletu približala od zadaj; v trenutku, ko jo je Spike poklical po imenu, je z roko prekrila dekletova usta, da ni bila sposobna kričati in jo z drugo roko potegnila k sebi; s telesno močjo jo je bila sposobna držati tako grobo in tesno, da se ni bila sposobna niti premakniti. Počakala je, da se je telo dekleta počasi umirilo v njenih rokah, kar je nasmeh na njenem obrazu samo še razpotegnilo. Z nosom je zdrsela tik ob njenih laseh in vdihnila nežen vonj. Rahlo se je zahihitala in nežno zamrmrala: »Sivka.. Kako lepo dišiš.« Roko, s katero jo je prej držala za usta, je počasi odmaknila in zdrsela po njenih laseh ter jih popravila za njeno uho. Tako lepo dekle.. Ni se bala njenega kričanja, želela si ga je, toda dekle je bilo tako prestrašeno, da se ni več odzivalo na svojo okolico. S prsti je najprej nežno zdrsela po njenem obrazu, ki so ga prelivale solze. So res ta dekleta tako enostavno trpela? Ali res niso imela v sebi več boja? Niti malo se ji ni zasmilila – kako se vendar ni uprla? »Hmm..« je zašepetala in s pogledom oplazila Spika, nato pa fanta v njegovem ujetništvu, ki se je skušal na vse pretege izviti iz bolečega prijema, v katerem ga je držala njena ljubezen. Vsaj to, tako vdano se je trpel za svoje dekle.. njej pa je bilo vseeno. Z nohtom je ostreje zdrsela po njenem licu, zaradi česar se je kot odsev vzdolž njenega obraza prikazala rana, iz katere je vrela vroča kri. S prstom je nežno zdrsela po rani, da se je njene mrzle roke oprijelo nekaj kapljic krvi. Okusila jih je, ob čemer je spet v njej zaigrala želja po mučenju. Skrajni čas je že bil, da tema otrokoma pokažeta, kje je večnost. »Zakaj se ne upiraš, ljubica..?« Bolj kot za vprašanje je šlo za trditev. Njen melodičen glas je napolnil okolico; bil je pomirjujoč in ravno zato tako zelo grozljiv. Z roko je zdrsela po njenem ramenu navzdol, dokler ni prstov na njeni dlani začutila v svoji. »Ampak lahko bi se.. Tvoj fant te hoče rešiti, ti pa..« Z izjemno silo je pritisnila ob enega od njenih prstov, da je glasno počil, dekle pa je končno zakričalo; in v njenih krikih se je risala groza. »Tebi pa je mar samo zate. Ampak ti boš trpela veliko bolj.. dokler ne izgubiš vseh kosti v telesu. In potem ostane samo še ta sladka.. kri.« Med tem, ko je glasno počil še drug prst je Drusilla z jezikom zdrsela po njenem licu in se spet posladkala z vročo krvjo, ki se je mešala s solzami.

Bila sta tako lepo usklajena. Medtem ko je on skrbel za to, da je fant trpel psihično bolečino ob tem, ko je bil dobesedno prisiljen nemočno opazovati dogajanje pred seboj, se je Drusilla igrala z dekletom na način, ki ga je bila prav gotovo sposobna samo ona. Resda ni bil pretiran pristaš tega pasivnega mučenja, vendar pa je izjemno rad opazoval, kakšne okrutnosti je bila sposobna njegova ljubezen. Kriki neznosne bolečine, groza v dekletovih očeh in solze trpljenja, ki so se mešale z njeno krvjo... Ob tem se je Spike samo privošljivo zarežal in si ob pogledu na dekletovo kri že lakomno obliznil zobe, nato pa svoj pogled spustil navzdol proti fantu - ki je lahko samo tiho ječal od lastne bolečine, v duši pa trpel še toliko bolj - da bi videl, kako zelo zabavno se je vse skupaj zdelo njemu. Tako se je moral Angel počutiti, je nepričakovano šinilo skozi njegove misli. Na podoben način se je sam namreč poigral z Drusillo in še mnogimi drugimi. Spike ni vedel zakaj, toda v tistem trenutku so se ob misli na to znotraj njega vneli plameni nenavadne jeze, ki je obudila občutek prezira, ki ga je sam čutil do tega vampirja. Morda je bilo krivo ravno to, da se je počutil tako izenačenega z njim ali pa je resnično šlo za kaj v povezavi z Drusillo. Zaželel si je, da bi sam trpel na ta način. Da bi bil on tisti, kateremu je sedaj neizprosno omejeval gibanje, da bi bil on tisti, ki bi sedaj moral le nemočno opazovati, kakšne okrutnosti je trpelo njegovo dekle... In ta svetlolaska v Drusillini nemilosti - na nek način ga je dejansko spominjala na Buffy. Oh, kako zelo si je želel, da bi se to tudi resnično zgodilo! Da se polomijo vse izganjalkine kosti in da je temu priča nemočni Angel, ki ga je Spike še vedno sovražil bolj kot katerega koli drugega demona na svetu. In ta Buffy, ta psica... kaj vse je naredila šele njemu! Še dobro, da je izgubil dušo, še dobro, da ga je Drusilla vzela nazaj k sebi – da mu je vrnila mogočnost in dostojanstvo! In priložnost, da ji končno pokažem, kar ji gre... Njegov prijem je zaradi teh misli postal občutno bolj grob, kar se je takoj poznalo tudi na fantovem obrazu, ki pa ga sam tako iz vrha sicer ni mogel ravno dobro videti.
''Prosim! Pustita njo! Vzemita mene!'' je v obupu in solzah zaječal fant, ko je dekle že drugič oglušujoče zakričalo, kar mu je resnično moralo predstavljati neznosno obliko mučenja. Spika pa seveda ni niti malo ganilo. '' Oh, hočeš reči, da bi rad zamenjal?'' je norčavo vprašal v njegovi smeri, nato pa svoj demonski pogled zopet namenil Drusilli, ki ga je tako kot vselej naravnost očarala s svojim početjem. Bila je prava mojstrica v tem počasnem procesu zadajanja smrtnih bolečin, medtem ko je bil sam veliko bolj naklonjen hitremu ubijanju, ker enostavno ni imel tolikšnega potrpljenja. ''Kaj pa vem...'' se je zamislil, kmalu pa namuznjeno dodal: ''Jaz se ne bi ravno grebel za to, da me polomi do zadnje koščice.'' Vedel je, da je njega prava zabava šele čakala, saj si je kljub temu, da je tisto noč že moril, še vedno želel okusa po z grozo nasičeni krvi. Vse skupaj je bilo tisti trenutek najbrž predvsem v veselje Drusilli, s čimer pa tudi ni bilo nič narobe. Rad ji je ustregel, ker je tako zelo ljubil tisti njen nasmešek čiste sprevrženosti. ''Ti se samo sprosti in opazuj. Saj ni taka reč,'' je povsem brezskrbno dodal ter - ker je bilo njegovo delo tako zelo enostavno - že segel v svoj žep, da bi si v miru prižgal cigaret, ko se je fant nenadoma še bolj odločno uprl. ''Now, don't try to be a hero!'' ga je Spike svareče opozoril in mu pri tem roko neusmiljeno zvil do te mere, da mu je izpahnil ramo, pri čemer je fant glasno zarjul od bolečine. ''Saj te ni niti vredna. Misliš, da te ljubi? Da je pri vseh teh moških, ki ji v šoli gledajo pod krilo, ves čas čakala samo nate?'' je Spike glasneje in vedno bolj jezno nadaljeval s svojim besedičenjem, ki je bilo hkrati tudi neke vrste posebno mučenje. Če je z njim lahko strl samo izganjalko... ''Daj, daj... Samo poglej jo,'' je zaničujoče prhnil ter se sklonil nekoliko bližje k fantovi glavi, mu grobo spet privzdignil brado, tako da svojega pogleda ni mogel odmakniti od dekleta, ki je trpelo v agoniji. ''Končno dobiva, kar si zasluži, ne? Psica svetlolasa.'' Tako kot bo tudi izganjalka... ''And, oh, she would cry! Toda ne za teboj. In najbolj žalostno je to, da ne moreš ničesar narediti. Ne moreš je prisiliti, da bi te ljubila.'' Spet podzavestna prispodoba z Izganjalko. Vse tisto, kar je ona storila njemu... ''Še vstati ne moreš. Lahko samo opazuješ. Njen sladek obraz, njene solze...'' je govoril, pri čemer se je njegov glas vedno bolj spreminjal v šepet, ki pa so ga zaradi posebne ostrine še vedno lahko slišali vsi. ''Čutiš njeno bolečino, njeno grozo?'' je s srhljivim glasom spraševal dalje, čeprav je bil odgovor že več kot očiten. ''Ker če si z nekom povezan, tako močno, lahko deliš z njim vse. Strast, misli, želje... celo smrt. In šele potem si lahko tak kot midva z Dru,'' je zaključil, se počasi spet vzravnal, s svojim pogledom, ki je bil iznenada poln ljubezni, ki jo je čutil do okrutne vampirke pred seboj, pa se zazrl globoko v Drusilline oči. ''Večen.''

Videla je lahko, kako je v Spikovih očeh zagorel nov plamen, morda celo plamen jeze, kar jo je samo toliko bolj navdušilo. Jasno je bilo, da je lahko, ko je bil jezen, postal toliko bolj surov. Uživala je ob misli na to, da bo na koncu tega ubogega fanta popolnoma brezbrižno ubil in odvrgel njegovo telo, kot da ne pomeni prav nič; razveselila jo je sama misel na smrt, ki se je bližala med tem, ko se je dekle v njenih rokah zvijalo od bolečin. »Pšššt,« je zamrmrala in se ji nežno nasmehnila. Šlo je za absoluten kontrast; med tem, ko je bil izraz na njenem obrazu ves čas otroško mil in navdušen, je z ledenim hladom lomila eno za drugo kostjo v dekletovem telesu in četudi se njeno telo ni izrazito odzvalo, je njena duša prepevala ob tem, ko je videla, kako se je dekle skušalo upreti bolečini. Toda ta je prihajala in prihajala.. »Ne skrbi, lepo dekle,« je nežno mrmrala med tem, ko je slavnostno končala in počila še zadnjo kost v njenih prstih, ob čemer je dekle zarjulo od bolečine. Ali je bila res tako zelo odvisna od telesnih sposobnosti? Revica. Zakaj jo je tako skrbelo za te njene uboge prstke? Priviligirala je popolnoma napačne reči.. Smilila se ji je zaradi njene nevednosti, naivnosti, prepričanosti v napačne pomembne točke v življenju. »Saj bo kmalu konec..« Ob tem so po njenih licih še bolj izrazito pričele teči solze; vedela je, da jo je morala prestrašiti. Navsezadnje je bilo to patetično življenje vse, kar je imela. Tako zelo jo je bilo strah smrti.. in ta je bila na vrsti zdaj. Nič čudnega, da je tako milo jokala, tako trepetala v njenih rokah, ko pa je bilo vendar to, ta nesmisel, to nepomembno življenje prav vse, kar je imela. Ubogo, neumno in neuko dekle. In bila je tako prijazna, ker ji je dovolila smrti; najbrž je bilo to dogajanje v zadnjih vzdihljajih njenega življenja vse, kar je dekle zares doživelo. Najbrž se je šele tisti trenutek počutila zares živo, resnično. Toliko ji je ponudila.. toda to dekle je bilo neumno. Še vedno ni razumela, koliko je dobila samo s tem, ko ji je privoščila trpljenje. Prvič je zares zaživela polno, kot bi morala že kdove kako dolgo nazaj. In fant! Še vedno je jokal za svojim dekletom in čutil z njo; hotel jo je obvarovati. Bil je tako nedolžen, tako prijazen, tako zaljubljen, da se ji je dejansko zasmilil, kolikor je bilo pri njej to pravzaprav mogoče. Nasmehnila se mu je in brezbrižno odvrgla dekle ob tla, ta pa je že zaradi sile padca, pa tudi zaradi popolne uničenosti v mentalnem smislu, ostala tam, kjer jo je pustila. Ni se bala, da bi ji dekle pobegnilo; tudi če bi, bi jo lahko znova poiskala, toda ni je imela namena loviti. »Toda ona te ni vredna..« je nežno zamrmrala in se približala fantu ter počepnila, da ga je lahko gledala iz oči v oči. Njene destruktivne v njegove objokane.. S prstom je prestregla eno od njegovih solza in se mu prijazno nasmehnila. »Ona je samo nesposobna neumnica. In umrla bo. Njeno telo bodo uničili črvički, majhni, nešteto jih bo in ostrgali bodo poslednji kos mesa iz njenega telesa.. pa si niti tega ne zasluži.« Spet je vstala in se vrnila k svoji ujetnici na tleh, ki je lovila sapo. S pogledom je zdrsela vzdolž njene leve roke proti dlani, ki je bila popolnoma uničena in ni nič kaj izgledala tako, kot bi morala. »Dovolj zabave,« je hladno spregovorila in dekle zgrabila za vrat ter jo navidez brez posebnih naporov dvignila, da je s prsti bingljala nekaj centimetrov nad tlemi. Neumnica, čemu bi ji sploh posvečala pozornost? Bila je ubogo dekle, ki ni poznalo pravil tega sveta. Še nekaj je vendarle hotela, preden jo popolnoma uniči. »Lahko kričiš?« je nasmejano vprašala, med tem ko je dekle nemo hlipalo v njenem čvrstem prijemu. »Na glas? Tako, da odmeva? Da te sliši celo ona, čeprav se zdaj nekje zabava z mojim Angelom?« Hotela je, da bo odmevno. Hotela je, da bo javno; da bodo vsi vedeli. Bila je njena žrtev, zaslužila si je takojšnjo smrt; še mučenje je bilo preveč prijazno zanjo. »Jaz sem lahko kričala..« se je z nekakšno nostalgijo spomnila nekega dogodka, zabrisanega v preteklost in se izgubljeno nasmehnila Spiku, ki se je očitno zabaval ob tej predstavi. Kako je bila vesela, da je bil ob njej. Navsezadnje ga nihče ni bil sposoben ljubiti tako, kot ga je ljubila sama. Nihče ni bil z njim tako zelo povezan, kot ona. Kri, ki se je še vedno zadrževala v njunih telesih, je bila enaka.. »Zdaj pa zakriči.« je velela, ko se je nenadoma zbudila iz izgubljene otopelosti. Dekle se očitno ni nič kaj navduševalo nad njeno idejo, zato je s prosto roko spet segla k njeni, k tisti, ki še ni bila zlomljena. »Naj te slišim,« je zamrmrala in z elegantnim gibom zlomila dva izmed prstov ter ju stisnila, ob čemer so se morale njene koti najmanj zdrobiti. Dekle je sicer izpustilo krik, toda ta za njena ušesa še ni bil najbolj zadovoljujoč. »Glasneje,« je zahtevala in enak postopek ponovila pri naslednjih dveh prsih, ob čemer je dekletovo kričanje postajalo glasneje in seveda – veliko bolj zabavno, vsaj zanjo. Med tem, ko so se njeni tanki prsti oprijeli svetlolaskinega palca, so bili kriki že tako jasni, da je z njimi zarezala v poslušalčeva ušesa. »Odlično,« se ji je nežno nasmehnila in ob tem uničila še njen palec, ki se je dobesedno zavrtel okrog svoje osi in obvisel v zraku. »Končava?« je s pogledom skorajda roteče pogledala Spika. Zaželela si je miru, saj je čutila, da jo je vsa zadeva fizično ter psihično precej izmozgala; potrebovala je počitek.

S pogledom je navdušeno spremljal Drusilline poteze ter se privoščljivo posmihal dekletovemu brezupnemu boju z bolečino. Brez duše in občutka človeškosti je bilo tako zelo enostavno opazovati mučenje, katerega sta oba vampirja dojemala le kot prvovrstno zabavo. Spike je dvomil, da na temni strani obstaja še kakšno tako zelo surovo bitje, kot sta bila onadva. Čeprav... saj sam niti ni bil tako zelo grob. Samo počel je tisto, kar je ugajalo njegovi ljubezni, v čemer pa seveda ni videl nič slabega. Kot že rečeno je imel raje grobo nasilje v smislu pretepov in morilskih pohodov. Smrt je bila njegova umetnost, medtem ko je bila Drusillina veliko bolj bolečina, čeprav to ni pomenilo, da so imele njene žrtve večje možnosti za preživetje. Še zdaleč ne in po pravici povedano je bila smrt še najmanj, česar bi se ljudje pri srečanju z njegovo vampirko morali bati. Spike je fanta s tem, ko ga je grobo zgrabil za lase, prisilil, da se je zazrl v Drusillo, ki se jima je medtem približala, sam pa se ob vsem tem samo privoščljivo muzal. Fant je imel še srečo, da se je znašel v njegovih rokah, čeprav se le-tega očitno ni zavedal. Ihtel je in moledoval, medtem ko je v potokih izjokaval bolečino svoje duše, ki je trpela ob pogledu na dekle, ki je sedaj v krčih bolečine ležalo na tleh. In Spike ga je ravno zaradi tega tako zelo zaničeval, čeprav si je moral priznati, da ga je način, kako sta se poigravala s čustvi nedolžnih ljudi precej zabaval. Bil je svojevrsten način dokazovanja nadvlade nad njimi – nad človeško vrsto, ki je bila iz generacije v generacijo vedno bolj pomehkužena. ''That's my girl,'' se je Spike občudujoče zarežal, ko je Drusilla svojo fizično moč dokazala s tem, da je dvignila dekletce iznad tal, kot da bi bila peresno lahka. Bil je vesel zanjo, saj ga je njena navidezna šibkost že začela skrbeti – vedel je, da ji bo svež zrak dobro del. Navsezadnje ju je čakala velika zabava, za katero pa sta vsekakor morala biti pripravljena – če sta si hotela dati duška s praznovanjem do zgodnjega jutra. ''Zdaj prihaja najboljši del,'' je Spike navdušeno oznanil, saj je fantu želel pomagati pri zganjanju panike, čeprav za to očitno ni bilo več nikakršne potrebe. Bil je na robu obupa in groze, kot da bi bil on tisti, ki je prestajal vse te muke. Morda je pa govoril resnico, je Spike namuznjeno pomislil, ko se je spomnil njegovih besed, da ne more živeti brez nje. Sam pri sebi se je zahahljal, nato pa vso svojo pozornost namenil prizoru pred seboj. Spogledal se je z Drusillo, pri čemer je v njenih očeh zaznal vso ljubezen, za katero je verjel, da ju druži že od prvega dne, ter se ji nasmehnil, kakor da med njima ne bi bilo dveh nedolžnih človeških bitij, ki sta po njuni krivdi trpela v agoniji. Pa saj sta bila navsezadnje preko tega – preko bolečine in smrti, s katero sta se poigravala kadarkoli se jima je zahotelo. Medtem ko se je dekle dobesedno drlo od bolečine, je fant vedno glasneje in vedno bolj obupano prosil, naj nehata, naj se je usmilita, naj vzameta njega namesto nje in podobne bedarije, kar je povzročilo samo to, da je Spikov prijem postajal vedno bolj grob, čeprav na njegovem hladnem obrazu ni bilo opaziti čustva, ki bi nakazovalo na to, da se je za fantove obupane poskuse rešitve situacije sploh kaj zmenil. Zabava se je približevala višku, da je kar čutil, kako se mu je po žilah pognal ves adrenalin. Zahotelo se mu je krvi, da je že komaj čakal, da se predstava konča in da si bo lahko vzel tisto, na kar je pravzaprav čakal. Plameni vznemirjenega pričakovanja v njegovih očeh so se končno srečali z Drusillinim nenadoma rotečim pogledom, ki je Spika hkrati zaskrbel, saj je bil le-ta ponavadi znak njenega šibkega počutja, hkrati pa mu dal zagon, da si končno vzame kar mu gre. ''Če ti tako rečeš, ljubezen,'' je odvrnil na Drusillino skorajda prošnjo ter svojo pozornost namenil fantu, ki je pred njim še kar ječe klečal na kolenih. Zlovešče se je nasmehnil, nato pa ga - podobno kot je to maloprej storila Drusilla z dekletom – zgrabil od zadaj za vrat ter ga lahkotno kot peresce dvignil iznad tal, pri čemer je z močnim prijemom okrog njegovega telesa umiril še kar upirajoče se ude. ''Oprosti, Romeo. Saj veš, kako se zgodba konča,'' je namuznjeno dejal, v naslednjem trenutku pa se z zobmi že zagnal v njegov vrat, tako surovo, da je fant pri tem glasno zakričal, kar je Spika pri sesanju krvi samo še bolj spodbudilo. Pil je, dokler ni iz njega iztekla še zadnja kapljica življenja in se je njegovo mlahavo telo dokončno nehalo upirati. Iz fantovih oči, s katerimi je še vedno zrl v smeri proti svojemu dekletu, katerega je čakala podobna usoda, je zijala sama smrt, ki pa je Spike kot ponavadi ni niti ošinil. Nikoli se ni ustavljal, da bi si ogledoval svoje žrtve, čeprav si je bil obljubil, da bo pri Buffy tokrat naredil izjemo. Bila bo njegov največji dosežek do sedaj in zato prav gotovo vredna časa občudovanja. Malomarno je zato odvrgel fantovo nebogljeno telo na tla pred seboj ter oblizujoč si krvave ustnice stopil preko njegovega trupla, da bi se pridružil Drusilli, katere vidna izčrpanost ga je precej očitno zaskrbela. Bil je odločen, da jo spravi v posteljo in poskrbi zanjo, dokler se ji ne povrnejo moči, saj je resnično ni maral gledati v takšnem stanju. ''Dru..?'' je ljubeče vprašal, da bi pritegnil njeno pozornost, ne meneč se za polje smrti, ki se je širilo krog njiju.

Nasmehnila se mu je, ko jo je s svojimi naslednjimi besedami na nek način pohvalil; očitno se je, prav tako kot ona, pri njenem delu zabaval. Bilo je tako.. kot da od daleč opazuje zabavo, ki bi se ji zlahka pridružila, a vendar je manjkalo nekaj.. Postalo ji je dolgčas. Držati dekle v zraku in jo mučiti; že, dokler je trajalo, je bilo zabavno, toda nenadoma je bilo nekaj enostavno narobe. Morda je bilo krivo dejstvo da ji je že rahlo zmanjkovalo moči, morda je bilo krivo to, da še vedno ni bilo dovolj kričanja. Hotela je videti pravo bolečino, takšno, kot je vedno kraljevala v njihovih očeh, bolečino, ki ni bila samo zunanja. V fantu jo je lahko videla, toda ta njena žrtev je bila enostavno.. preveč zaskrbljena nad lastno eksistenco. Bilo ji je vseeno za druge in prav zato ni tako zelo bolelo, kot bi moralo. Navsezadnje so se v bolečinah vedno zvijali tisti, ki jim je bilo mar za druge.. In zanimalo jo je, kako se bo zvijala Izganjalka. To je bila zabava, ki se je približevala, to je bila tista zabava, ki jo je komaj čakala. Ni je zanimala žrtev, ki jo je imela v rokah, ni je zanimalo to, da se je zvijala v čvrstem prijemu njenih prstov, ki so oklestili dekletov vrat. Vse je bilo tako nesmiselno.. Nenadoma so baloni in pisani trakci izginili in glasba je nehala igrati; vedela je, zakaj. Med tem, ko sta se tukaj zabavala s tem nesmiselnim parčkom, se je nekje sprehajala svetlolasa neumnica Buffy, prepričana, dan bo lahko zmagala svojo poslednjo bitko. In kakšno neumno prepričanje je bilo to! Zakaj bi se ji reklo poslednja, če ne bi bila zanjo to zadnja.. Na njenem obrazu se je pojavil zamišljen nasmešek, med tem ko je dekle v njenih rokah zamrmralo nekaj popolnoma nesmiselnega. Sicer je bila njena prošnja pričakovana; navsezadnje jo je že toliko časa držala v zraku, da je morala zadeva postajati vedno bolj nevzdržna. Toda to.. Spikova žrtev je že izgubljala lesk v očeh, toda dekle je še vedno bingljalo v zraku, v njenem prijemu.. »Ubij me.« Njen proseč glas je bil zanjo kot nenavadno razočaranje. Po njenih licih so še vedno kot v potokih tekle solze in se mešale s krvjo. Moralo je boleti, toda ta bolečina smrtnikov je postajala vedno bolj dolgočasna. Tako nesmiselna.. Vse je bilo tako nesmiselno, ko pa vendar še vedno pred seboj ni imela mrtve Izganjalke. Kri se še vedno ni prelivala. Hotela je smrt Izganjalke, ne pa tega neumnega in nebogljenega dekletca. Toda če je bila že pri roki.. Nasmehnila se je dekletu in skomignila z rameni, kot da ji je popolnoma vseeno. »To me prosiš.. Zakaj to prosijo vsi?« Zamišljeno je pogledala proti luni, ki je odgovore skrivala. Le zakaj ji ni povedala? Očitno je šlo za skrivnost.. Morda še ona ni vedela. S pogledom je počasi spet zdrsela proti dekletu in opravičujoče dejala: »Nisem lačna..« Videla je lahko, kako je dekletov pogled zdrsnil proti njenemu ljubljenemu, ki je z mrtvimi očmi še vedno zijal vanjo. Z željo. S hrepenenjem. S poslednjim upanjem, ki je nakazovalo na to, da bi njegovo dekle morda še lahko preživelo.. Kako neumen je moral biti. Kako ga je morala ljubezen zaslepiti.. Morala se je nasmehniti. »Ampak morda je čas, da se pridružiš tvojemu mrtvemu ljubimcu,« se je nežno nasmehnila in s prosto roko zdrsela po njenem ramenu navzgor, proti vratu. Imela je nežno kožo, bila je tako mlada in tako lepa, tako vroča in prestrašena.. Med prste je ujela pramen njenih las in ga nežno zavrtela. »Kakšna škoda..« je zamrmrala sama pri sebi in se žalostno nasmehnila, ob tem pa se je njen pogled spet izgubil v daljavi. Bilo je, kakor da bi potrebovala vzpodbudo in četudi vidne ni bilo, se je nenadoma njen obraz spremenil in v njenih očeh so zaplesali ognjeni plameni. Ni je imela namena ugrizniti.. Samo oklenila se je njenega vratu in z užitkom opazovala, kako je počasi izginjal lesk v njenih očeh. Ni imela namena opraviti hitro.. In dokler ni izginil še zadnji znak življenja v njej, dokler niso njene oči, ki jih je polnila groza, prazno zrle v daljavo, je ni izpustila; tudi pogled je obdržala na njej. Toda v trenutku, ko je opazila, da je njeno mrtvo telo izgubilo vsak znak življenja, je njeno telo odvrgla stran kot prazno vrečo, njen obraz pa se je spremenil v človeškega. Nekoliko jo je zazeblo in v njej se je pojavilo naravnost nenavadno počutje; nenaden občutek praznine, ki ga ni znala pojasniti. S pogledom je zdrsela proti Spiku, ki je bil tisti trenutek edini, ki je lahko priklical nasmeh na njen obraz. Počasi se je vrnila k njemu in se z roko, ki je imela na sebi še vedno nekaj odtisov krvavih madežev, in tudi ona je izgovorila njegovo ime: »Moj William.« Šibko se mu je nasmehnila in s pogledom zdrsela vse vzdolž njegovega obraza. »Si se zabaval?« je prijazno vprašala in počasi glavo obrnila proti dvema mrtvima telesoma na tleh. Očitno je bilo, da je sama svojo žrtev veliko bolj iznakazila in dekle je dejansko izgledalo, kot da Spike sploh ni sodeloval pri vsej zabavi; toda kljub temu se ji je zdelo, da se je moral zabavati vsaj toliko kot ona na začetku vse te predstave. Saj navsezadnje sploh ni bila slaba; samo dejstvo, da so nenadoma izginili baloni in je glasba utihnila, jo je rahlo razjezilo.. in utrudilo. Toda vedela je, da ne bo več čakala dolgo. Prihajal je Izganjalkin čas, čas je bil za njen zadnji ples, ki si ga je že tako dolgo prosila.. In vedela je, da bo po tem vse v redu, ker bo to ubogo mestece izgubilo svojo varstvo. In gorelo bo; šele takrat bo glasba zares zaigrala.

''Yeah...'' se je nasmehnil v odgovor in se tudi sam na kratko ozrl po dveh truplih, ki sta ležali nekje poleg njiju. Prizor je bil zares žalosten, če ne že kar grozljiv. Dva ljubica, mrtvo strmeč drug mimo drugega, tako blizu a hkrati tako zelo daleč. Spike v tem seveda ni videl tragične melodrame – zanj je bilo vse skupaj le dokaz lastne neusmiljenosti. Čeprav si še kar ni mogel kaj, da ju ne bi imel za prispodobo tisti trenutek njemu najmanj priljubljeni osebi na svetu – Angela in Buffy. To bi bilo šele zabavno! Najbrž celo tako zelo, da bi izkoristil vsako minuto do jutranje zarje, da bi si se svojega dosežka dodobra nadejal. Prekleta patetična zaljubljenca... Spike ni razumel, kaj je bilo na Buffy takega; toda več kot očitno je nekaj moralo biti – celo on, William the Bloody a.k.a. Spike, eden izmed najhujših vampirjev, ki jih je kdaj hodilo po svetu je že imel smolo s tem, da je pod njenim vplivom postal nek pomilovanja vreden Buffy-loving woobie. Če ne zaradi drugega, jo bo ubil pa zato, ker ga je za nekaj let prikrajšala pravega vampirskega dostojanstva - še dobro da je tisto noč naletel na Drusillo, ki ga je odrešila bede, v kateri je živel... Svojo pozornost je naposled spet namenil svoji preljubi vampirki in se namuznjeno zazrl v njen obraz. ''Uprizorila si pravo predstavo,'' jo je pohvalil. ''In ta nancy-boy wannabe Romeo..!'' je nadaljeval in z roko pomignil na truplo mladega fanta za njim. ''Res, princ in pol. Sicer pa sem sam pogrešal malo tiste prave akcije, saj veš...'' ji je priznal, malce manj navdušeno, da se ne bi branil dobrega pretepa z komerkoli pač že. Brcanje demonskih riti je bilo sicer zabavno, vendar pa se ni moglo primerjati s tistim, kar je v končni fazi lahko dobil le od Izganjalke - adrenalin, grobost in neusmiljenost. Po pravici povedano je to tiste dni, ko je svoj čas zapravljal predvsem z zbiranjem temnostranske nesnage, dejansko pogrešal. Minil je že skorajda en teden, odkar sta si nazadnje zrla iz oči v oči, in Spike je upravičeno postajal vedno bolj neučakan. Morda že celo tako, da bi bil pripravljen vse skupaj pospešiti, saj tako in tako ni bilo nobenega razloga, da bi še dlje zavlačevali. Hotel je Izganjalko, hotel je, da se prava zabava končno že prične... ''In ti spet nisi nič jedla,'' jo je na nek način pokaral, ko se je na njegovem obrazu zopet izrisala zaskrbljenost, ter se s hladnimi prsti ljubeče dotaknil njenega bledega lica kot v znak tega, da namerava poskrbeti zanjo. Kot vedno. ''Se hraniš za Izganjalko, kaj?'' mu je obraz nenadoma spreletel pomenljiv nasmešek, medtem ko je s svojim pogledom še vedno strmel v njene oči, ki so se svetile v soju mesečine. Nagnil se je bližje k njej in ji namenil mehak poljub na čelo, nato pa ujel njeno dlan v svojo ter se že obrnil, da bi jo povedel proč od razdejanja, ki sta ga povzročila. Zdelo se mu je, da sta imela dovolj za eno noč – sploh Drusilla, ki je očitno zopet zapadla v stanje nekakšne melanholične odsotnosti, zaradi katere se je navidez zdela tako zelo šibka. Lahko je predvideval, da se je tudi njej zdelo, da je bila njuna zabava nična v primerjavi s tisto, ki sta jo bila sedaj že lep čas pripravljala. No, pravzaprav jo je pripravljal on – zbiral igralce, ki jima bodo pomagali uprizoriti predstavo, kakršno si je Sunnydale po njegovem mnenju zaslužil. ''You'll see, pet. Njena kri nama bo obema vlila novih moči. Mora pa že biti nekaj v njej, ko pa se je že tolikokrat izmuznila smrti,'' je mrmral proti koncu že nekoliko jezno, saj je bilo jasno, kako zelo mu je šlo v nos dejstvo, da mu je pri njej že tolikokrat spodletelo. Saj so se ravno zaradi tega v podzemlju sedaj vsi norčevali iz njega, češ da je neumen, ker je tako zelo prepričan, da mu bo pa tokrat uspelo. Vsi so se je bali – to je bilo dejstvo – in vsi so si želeli njene smrti. Toda samo on je bil tisti, ki jo je lahko dokončno spravil na kolena. Enkrat za vselej. ''Toda do takrat..'' je spet rahlo povzdignil glas ter se med hojo obrnil proti Drusilli, katero je sedaj vodil za seboj nazaj proti tovarni. ''Boš bila pridno dekle in boš počivala. Nič več takih nočnih izhodov kot zadnjič, kot te nisem mogel nikakor najti. Sovražim, ko me tako strašiš,'' ji je na nek način ukazal, čeprav je bilo jasno, da je z ničemer ne bi mogel prisiliti, da bi ga ubogala, če bi se pač odločila za svojo zabavo. Navsezadnje je nekako vedno obveljala njena volja, čeprav se Spike tega dejansko ni zavedal. En sam mil pogled, ki mu ga je namenila, in že je bil popolnoma omehčan, pripravljen, da ji popolnoma ustreže. Lahko je bil krut in neusmiljen ubijalec po eni strani, po drugi pa nemočen suženj ljubezni, ki ga je najbrž kot edina približevala k tistemu, kar naj bi ga delalo malce bolj človeškega kot je bil sicer.

Kot da bi razumela njegove misli, se je v tistem trenutku tudi pred njo pojavil naravnost smešen prizor, toda za razliko od njega je na tleh videla samo mrtvo Izganjalko. Angel, ki ga je Spike tako sovražil, je bil navsezadnje zanjo vedno daddy in nemogoče je bilo, da bi zanj dolgoročno želela kaj hudega. Morda okrutno mučenje, toda nikdar smrti. Navsezadnje je bil Angelus umetnik, ki je – seveda ob trenutkih, ko ga ni dušila nadležna duša – znal priklicati predse najbolj očarljiva hudodelstva. In to je bilo tisto, kar je bilo pri njenem 'očku' zanjo tako očarljivo. Res, Angelus je znal doseči prav vse in stvari je zaradi svoje trdne volje vedno izpeljal do konca. S Spikom sta si bila v marsikaterem pogledu zelo podobna, in ravno zato je bilo to nenavadno sovraštvo, ki sta ga gojila drug do drugega, v njenem pogledu popolnoma odveč. Najbrž je bilo krivo tudi dejstvo, da so bila dekleta, ki sta jih oba ljubila, vedno razpeta med obema.. Tako kot tista neumna Buffy. In tako kot ona, toda pri njej je šlo za popolnoma drugačno situacijo. Angelus jo je ustvaril; naj bi se celo trudila proti temu, ne bi nikdar dosegla sovraštva do vampirja, ki se je najbrž prav ta trenutek zabaval s svojim svetlolasim dekletcem. Toda kmalu bo ostal brez nje.. In takrat se bo tudi on zabaval. In Darla.. Očitno je bil čas, da si poišče novo prababico. Ali pa bi si lahko kdo drug ustvaril novega sopotnika.. Ko bo Buffy iz poti, bo Angelus potreboval nekoga.. Toda vse te misli so se tistega večera zdele tako tuje. Bile so daleč, morda ravno zato, ker so bile tako zelo nestrpno pričakovane. »Ampak ne skrbi..« je tiho zamrmrala sama pri sebi in popolnoma nejasno je bilo, ali govori sebi ali svojemu večnemu spremljevalcu. »Saj bo kmalu tudi ona obležala..« Ob tej misli se je zahihitala in v njeni glavi so se pojavile čudovite vizije; samo za trenutek se ji je zazdelo, da glasba spet poje, tako kot v dobrih, starih časih. Ko bo ta psica padla, bodo neuničljivi. To pa je bilo tisto, kar je temna stran vedno želela.. In ona dva bosta od daleč opazovala plamene in se naslanjala nad mislijo, da umrlih ne zmoreta niti prešteti.. Tako kot v dobrih, starih časih. Tako kot v Pragi. Nasmehnila se mu je, ko je pohvalil njeno delo, četudi se je tudi sama zavedala, da ni bilo niti pol toliko dobro, kot bi lahko bilo. In oba sta vedela, zakaj. Čakala sta na posebno kri, kri Izbranke, kri tiste, ki naj bi odrešila svet.. In tolikim je že spodletelo, ona pa se je še vedno trudila. Le kaj je mislila, da bo dosegla? Odrešenje? Mir? Lepo in spokojno življenje? Toda očitno je o tem lahko samo sanjala.. Kajti njen čas se je približeval. Čas, ko Izganjalke gorijo in njihovo življenje se izgubi v plamenih nevarnosti in zla. Njen čas je prišel – predolgo se je že upirala smrti. »Ampak Spike,« se mu je nasmehnila in s prsti zdrsela po njegovi peroksidni, nazaj počesani pričeski, proti kateri sama ni imela nikoli pomislekov, četudi je šlo za precejšnjo spremembo – sploh glede na to, kakšnega ga je bila okrog stoletje vajena. »Za to bo še prišel čas. Saj veš, da prihaja.. Tako dobro ga čutiš, kot jaz.« In v to je bila zatrdno prepričana. Vedel je, kaj ju čaka. Vedel je, da je Izganjalkin čas prišel in da njen nežen vrat samo še čaka na to, da ga nekdo uniči.. In vedel je, tako kot je vedela tudi ona, da je naziv tega nekoga rezerviran samo zanju; še bolje, samo zanj. Sama je sicer ubila eno izganjalko, toda zanjo je bilo to popolnoma dovolj. Vedela je, da ima Spike določene zamere, ki jih goji do majhne Buffy, ki jih sama ne pozna, čeprav bi jih lahko razumela. Toda ravno zato bo tako zabavno opazovati.. in ploskati predstavi. Že dolgo ni bilo takšne. »Nisem lačna,« je nasmejano, toda na nek način plaho odkimala in stisnila njegovo dlan, ki je našla pot v njeno. »Ampak ko bom dobila njo..« Namuznila se je. Morda bo takrat stopnja njenega apetita enostavno poskočila. Večkrat se je to dogajalo, četudi Drusilla pravzaprav ni bila nikoli zares lačna; lahko je šlo za željo po pobijanju, željo po bolečini, toda krvi ni nikdar zares goreče hotela. Bila je drugačna, morda je bilo prav to krivo za dejstvo, da je bilo dekle vedno tako bledo, brezbarvno. Prazno. V njej ni bilo pravega življenja, a za to je bilo tako ali tako krivih toliko dejavnikov, da sama kri tega gotovo ni bila sposobna povzročiti. Nasmejano mu je sledila, z mislimi pa je bila popolnoma drugje; še vedno je namreč pred seboj videla popolno sceno; smrt tiste psice, ki je uničila njuno perfektno življenje. Resnično je bil že čas, da se spelje. »Ne skrbi, ljubezen..« se mu je nasmehnila in morda se je samo za trenutek zazdelo, da se ji je v očeh zalesketala resnična, pristna sreča – toda samo za trenutek. »Tokrat ne bo tako spretna. Vonj po smrti je na njej in ne bo ga izprala tako zlahka. In tebi bo uspelo.. ker si moj fant.« Ustavila se je in počakala, da se je tudi on ustavil ter se obrnil k njej, nato pa se je s svojimi ledenimi ustnicami dotaknila njegovih; samo bežno in ko se je odmaknila, je še vedno ostala tako blizu, da se je z ustnicami skoraj dotikala njegovih. »In ti lahko narediš karkoli..« Navihano se mu je nasmehnila in tišje nadaljevala: »Ker veš, kam jo moraš udariti, da bo bolelo..« Vedela je, da so njene besede večkrat nanj vplivale ravno tako, da se mu je zahotelo ubijanja. Kljub svoji blaznosti je znala govoriti na tako sladek način, da ga je prepričala. Tako kot tokrat. Tako kot vedno. Navsezadnje se ji ni bil sposoben upreti.. in tega se je še predobro zavedala. Če ga je nekaj prosila, je to naredil zanjo, če ga je dovolj dolgo lepo gledala, ga je lahko pripravila do česarkoli – sicer pa jo je tako ali tako ljubil tako močno, da je vse, kar je hotela, naredil sam od sebe. »Nisem te hotela strašiti,« je odkimala in se mu nasmehnila. »Samo sprehodila sem se.. in se zabavala z neznanci. Sem ti že povedala, kako dobri so lahko natakarji..?« je zamišljeno vprašala, čeprav je bila prepričana, da mu je o tem že govorila. »Naslednjič bova šla skupaj, tako kot danes, kajne?« je prijazno prosila in s tem z rokami zdrsela po njegovem telesu, dovolj trdo, da je lahko čutil njene ostre nohte in še vedno dovolj nežno, da jih je samo čutil..

Seveda je Spike čutil, da prihaja. Že vse od dne, ko se je čudežno prelevil nazaj v svojo staro demonsko podobo, je vedel, kaj mu je bilo usojeno; oziroma kaj je bilo usojeno njej, Izganjalki. Dekletu, ki se je vse do sedaj uspelo obdržati na svetu samo zaradi svojih prijateljčkov in – kako ironično tudi zaradi njega samega. Po eni strani bi ga lahko bilo kar pošteno sram, po drugi pa ni mogel zanikati dejstva, da so ga ravno ta leta sodelovanja z njo naučila vsega, kar se je o Izganjalki dalo vedeti. Resda je semkaj spadalo tudi to, kar je on naučil njo; od tega, da ji je nekoč razkril skrivnost premagovanja izganjalk, pa do tega, da ga je v končni fazi do potankosti poznala tudi sama. Toda ne dovolj. Šlo je celo za neke vrste maščevanje – ne le za golo zabavo tako pri vseh ostalih. Bila je obljuba za največji dogodek od zadnje apokalipse. Ne sicer tako zelo globalno uničujoč, vendar pa vsekakor nič manj krvav. Bil je čas, da spravijo to dekletce enkrat za vselej s poti in pokopljejo njene ostanke skupaj z vsemi drugimi pod pepelom mesta, ki je bilo že tolikokrat prizorišče njegovih neuspehov. Le kako naj se mu potemtakem ne bi zamerilo? Privoščljivo se je nasmehnil Drusillinim besedam ob misli na to, v kakšen užitek mu bo bilo opazovati njegovo ljubo pri sladkanju z izganjalkino krvjo. Ni dvomil, da ne bi bila še okusnejša od tiste, ki jo je ubil na Kitajskem in s katere življenjsko tekočino sta se poigrala oba. Med počasno hojo nazaj proti tovarni se je ob njenem melodičnem glasu ustavil kot na poziv ter se uslužno kakor lutka v vampirkinih rokah lahkotno obrnil proti njej, da sta se njuna pogleda sprva srečala, nato pa je bil poljub tisti, ki je zopet pričal o temu, kako sta si bili ti bitji blizu v vsakršnem pomenu besede. Bil je tiste vrste dotik, ki je v Spiku sprožil val uničujoče sle, ki je prevzela tako njegovo telo kot razum. Tiste vrste občutek, ki navdahne slehernega pesnika, da iz svoje duše na papir izlije kar je najbolj božanskega v njem. Bila je inspiracija za njegovo umetnost in kot taki se nikoli ni zmogel, niti ne želel upreti. Samo pustil je, da ga je v celoti prevzela, zaprl oči in globoko vzdihnil v poželenju, ki ga je čutil tako do svoje večne spremljevalke kot tudi do same ideje po morjenju. Hrepeneče se je nasmehnil v bližini njenih ustnic, medtem ko je s prosto dlanjo potoval po njenem vitkem pasu navzgor in v sebi dobesedno gorel zaradi načina, kako mu je prigovarjala. Bilo je zaradi nje, da se je počutil tako nepremagljivega, čeprav je bil v nekem smislu le suženj ljubezni do ženske, ki ga je ustvarila; kateri je že od nekdaj pripadal. ''Seveda vem,'' se je podlo nasmehnil in počasi zopet odprl svoje oči ter se z njimi zazrl v Drusilline tik pred seboj. Navsezadnje je to dokazal že zadnjič, ko jo je strl do solz že s samo predstavo in besedičenjem o zanjo občutljivih temah. Spravil jo je na kolena in četudi se je v tem času, ko se nista videla, najbrž že uspela pobrati nazaj na noge, ga ni mogla resnično ogroziti. Če jo izolira od prijateljev, ni imela ničesar več, s čimer bi se lahko ubranila tako očitnega. Nobeden izmed njenih silovitih udarcev, ki jih je Spike imel sedaj že dodobra naštudirane, se ne bo mogel kosati s tistim, česar je bil tokrat sposoben sam. ''Z vsemi detajli vred,'' je odvrnil na tisto glede zabavanja z neznanci in se sam pri sebi namuznil, saj ni bil prepričan, ali naj bi ga to veselilo ali ne. Dokler je šlo le za natakarje mu je bilo vsekakor vseeno – samo da si ni zopet zamislila česa čudnega, v kar pa je Spike pravzaprav močno dvomil. Bila sta preveč srečna skupaj, da bi se mu zdelo vredno ubadati z mislijo, da Dru še vedno in najbrž tudi nikoli ne bo ravnodušna do Angela, ki je bil sedaj na Spikovo veselje še vedno priklenjen na Izganjalko. ''Dru..,'' je nejevoljno zavzdihnil, da bi protestiral njeni želji, saj je pred tem navsezadnje izrazil skrb nad njenim počutjem in ji takorekoč zaukazal naj do velikega dne nikar ne pretirava s takimi izhodi. ''Resno mislim. Poleg tega pa imam še veliko za postoriti. Glede na to, da sem obkrožen s samimi idioti, ne morem ravno pričakovati, da se bo vse uredilo samo od sebe,'' se je poskušal upreti njenim prosečim očem, s katerimi je zrla naravnost skozenj, kar je bilo zaradi njenega vznemirjajočega dotike, ki je mejil med neusmiljeno grobostjo in svojevrstno nežnostjo in s katerim je pospremila svojo željo, pravzaprav precej težko. ''Samo še par noči, ljubezen. In potem...'' se je počasi nasmehnil, medtem ko je s konicami hladnih prstov nežno zdrsnil preko njenega lica in vse tja do ustnic, ''...se bova lahko zabavala skupaj, kolikor ti bo srce poželelo. Prav?'' Ponovno so je nasmehnil, nato pa poiskal obe njeni dlani ter prepletel njune prste, pri čemer se je s predrznim nasmeškom na ustnicah začel počasi pomikati nazaj in tako za seboj povedel tudi Drusillo. ''Od mraka do zore...'' je zamrmral, pri čemer je njegov pogled zdrsnil nekam proti vzhodnemu nebu, kjer so se barve noči že pričele prelivati z svetlejšimi odtenki. Spikov pogled se je ob tem opazno zmračil, medtem ko je na njegovih hladnih ustnicah zakraljeval uničujoč nasmešek, ki so ga porodile njegove podle misli. Samo še nekaj dni... do krvave zore.

Zdelo se ji je zabavno, da je vedel, koliko lahko prinese igra z natakarji.. Ki so kmalu obležali pod njenimi nogami. Ni šlo samo za prizadejanje fizične bolečine; to je lahko naredil vsak. Ne, sama se je znala poigrati tudi z njihovimi mislimi, z njihovimi čuti, znala jim je pokazati toliko bolečine, da so kričali zgolj zaradi tega, kar je poplesavalo v njihovih mislih. Tako, kot je naprimer naredila pri tistem izganjalkinem opazovalcu.. Za vsakega je lahko videla, kaj ima v mislih. In vsakemu je bila sposobna prinesti nekaj popolnoma drugačnega, neznanega in bolečega. In rada jih je videla v takšnem stanju; prestrašene in razbolele, ko so končno spoznali, kako nemočni so proti njej. In kako so se ji smejali, nevedoč, da so njene besede pravzaprav zares pomembne! Kako neumni so bili.. Jasno je bilo, da je imel Spike vedno prav, ko je govoril, da je obkrožen z največjimi idioti. Svet se je poslabšal, četudi je bil od nekdaj šibak. Svet je prosil za bolečino, namesto da bi se boril proti njej. In edini borci, ki so bili sposobni česarkoli, so bili tako neumni, da so svoja čustva zaupali ljudem, ki so jih lahko uničili. Tako, kot je to storila tista mala svetlolaska, tista tepka po imenu Buffy. "Toda Spike.." je skorajda užaljeno oporekala. "Saj veš, kaj je zapisano." Zapisano v zvezdah.. Seveda je vedel. In zvezde so vedele, vsi so vedeli. Seveda mu bo uspelo, ko je bilo vendar tako zelo jasno.. Nihče od teh nesposobnih bedakov ni poznal načina, s katerim bi ga lahko ustavil. Nihče ni imel pojma, kaj pravzaprav prihaja. Nihče ni razumel velike teme, ki je pričela zagrinjati majhno mestece, toda njej je bilo jasno. Vedela je, da mu bo uspelo, zvezde so ji še preveč jasno prepevale to pesem. Pesem o mrtvi Izganjalki. In njena kri, ki je bila tako mogočen afrodiziak.. Komaj jo je čakala. Vedela je in tudi on je vedel, da dekle samo še čaka. Ni bila več sama svoja oseba; bila je zgolj figura v mogočni igri. Ni imela več lastne volje; ni bilo več pomembno, kaj stori ali kako dolgo odlaša. Prej ali slej se bo morala srečati z njim in takrat bo umrla. Zdelo se ji je, da je celo Izganjalka vedela, kaj jo čaka. Zagrnjena je bila v teman oblak bolečine in bila je izgubljena. Prej ali slej pride čas vsake izganjalke. Njen je napočil sedaj. Morda še ne to noč, toda kmalu. Ni imela več veliko časa. Poslovi se od mrtvih prijateljev, od ljubimca, ki bo kmalu delal proti vsemu, v kar je verjel.. Vedela je, da bo tako. Časi so se obračali in obračali so se njima vprid. Čas je bil za prelivanje krvi in za krike, ki so tresli tla. Že tako dolgo je to mestece prosilo zanje.. "Vseeno je, če je svet proti nama; vidim lahko, da nama je že uspelo," se mu je nagajivo nasmehnila in mu s tem pokazala, kako zelo nepomebno je, da se trudi. Bilo je jasno, da jima ni potrebna pomoč od teh bedakov. Vedno je bilo sicer pametno imeti okrepitve, toda tudi če sta bila sama na svetu, jima je bila usojena zmaga. Zakaj? Ni vedela, toda očitno jima je bilo namenjeno. Tako je bilo enostavno zapisano. Bilo je usojeno in zvezde so v sebi hranile skrivnost njunega uspeha, toda sama si je pri sebi mislila, da je najbrž kriv popolnoma zunanji dejavnik. Ni ga mogla razbrati, niti ga ni hotela; bila je enostavno zadovoljna s tem, kar sta imela - večnost, ki je pripadala samo njima. "Seveda," se mu je nasmehnila. Seveda se bosta skupaj zabavala.. Vse bo tako, kot bi od nekdaj moralo biti. Svet bo spet njun in ničesar ne bo, kar bi ju lahko ustavilo. Izganjalka bo mrtva, njena kri bo vlažila suha Sunnydalska tla, če bo sploh kaj ostalo od njih. Sledila je njegovemu pogledu, ki se je tačas znašel na nebu, ki se je barvalo v barve jutra. Čutila je lahko, da je postajalo topleje. Prihajal je dan, kar je na Spikov obraz prineslo nejevoljo, nje pa to ni motilo. Navsezadnje je šlo za rutino.. in ta rutina bo prej ali slej preklicana. Apokalipsa je lahko pomenila marsikaj in prej ali slej je morala svet prevzeti tema; takšna, zaradi katere bodo lahko tudi vampirji podnevi hodili po ulicah; ničvredni ljudje se bodo skrivali v temi, med tem ko bodo oni, vampirji, bitja noči, celo podnevi hodili po s krvjo prepojenih ulicah. In kako je vedela? Enostavno. Bilo je zapisano.. Vstopiti v staro tovarno je zanjo pomenilo vrnitev dneva. Počasi se je napotila vzdolž praznega prostora in ob tem zmedeno gledala v vse smeri, kot bi bila tukaj prvič, četudi je bila stara tovarna zdaj njun dom. Oddaljila se je od Spika in nekaj časa kot duh hodila sem ter tja po prostoru, z mislimi pa je bila popolnoma odsotna. Nenadoma je s prsti zdrsela k svojim prsim, na katerih je zdaj počivala prelepa ogrlica, ki jo je dobila od svojega ljubega. Nenadoma se je obrnila, kot bi se šele tedaj zavedla njegove prisotnosti in s kristalno jasnim pogledom ter nekakšno neznano odločenostjo v glasu dejala: "Morali bi vedeti.." Nenadoma se je zahihitala in spet s pogledom odsotno odpotovala po prostoru. Da, le kako niso vedeli? Nenadoma ji je bilo jasno. Njun načrt je imel napako.. toda ne bodo je odkrili. In napaka je bila tako zelo velika, da bi jo lahko spregledal vsak.. toda še sama je ni zares razumela. In tudi oni je niso. Četudi je obstajala možnost, da jima spodleti, je bilo jasno, da ona tega ne bo dovolila. Ne, navsezadnje sta se imela preveč lepo, da ni imela namena dovoliti Izganjalki in njenim ljubljenčkom, da ju premagajo. Toda ta napaka.. Le kako se je znašla tam? Ni je razumela. Bila je zamegljen košček, nekaj, kar je bilo zanjo popolnoma novo. Le kako je lahko sploh obstajala napaka..?

[Ekola, Ana brez idej izgleda takole. ]

Seveda je vedel, kljub temu da se sam ni oziral za zvezdami – lahko je čutil, Drusillino prigovarjanje pa je ta občutek gotovosti samo še stopnjevalo. V svoj uspeh je bil prepričan že celo tako močno, da se mu je sem pa tja zazdelo, da z pripravami in zbiranjem temnostrancev pravzaprav samo zapravlja svoj čas – tisti čas, ki ga je ločil od nečesa takorekoč neizbežnega. In vse skupaj se je zdelo tako popolno – popolno kot rime, ki vežejo med seboj posamezne verze; popolno kot melodija, ki jo nosi sleherno pesnikovo srce. Kljub temu, da je bil njegov um pravzaprav zaveden in njegova volja uročena, se še nikoli v življenju ni počutil tako zelo svobodnega in lahkotnega; kot da ne bi šlo več za navadno življenje temveč nekakšen ples, ki se mu ni mogel odreči in ki ga je nosil po svojem ritmu. Sam pri sebi se je nasmehnil, pri tem pa svoj pogled odmaknil od neba, ki je že naznanjalo prihajajočo zoro, ter se skupaj z Drusillo počasi vrnil nazaj v zavetje zapuščene tovarne. Ob vhodu je spustil njeno dlan ter za njima trdno zaprl vrata, nato pa tudi sam zakorakal v prostor, pri čemer je njegov pogled pozorno spremljal Drusillino silhueto. ''In ti bi si morala odpočiti,'' je dejal, ko se ji je izza hrbta zopet pričel približevati. Bilo je kot da bi poskušal spraviti otroka spat, saj ni bilo videti, da bi bilo Dru kaj veliko do tega. ''Time for bed, love,'' je zamrmral, ko se ji je spet približal in ji z rahlim dotikom namignil, naj mu sledi. Sam sicer ni bil posebno utrujen, vendar pa drugega tako in tako ni imel za početi. Sedaj ko je bila večina stvari že pripravljenih, jim je preostalo le še čakanje. Resda bi se lahko klatil po podzemlju tudi tekom dneva, vendar pa mu po pravici povedano to ni niti najmanj dišalo. Vstopil je v prostor, ki je bil kot spalnica opremljen posebej za Drusillo ter si ob tem slekel svoj dolg usnjen plašč, ki ga je spremljal vedno in povsod. Odložil ga je nekam na stran in se pri tem počasi ozrl proti vhodu v sobo, h kateremu je neslišno kakor duh pristopila Drusilla in mu s svojo pojavo tako kot vedno vzela dih, čeprav tega dejansko niti ni potreboval. Čisto počasi je pristopil k njej in ji podal roko z namenom, da jo popelje do njene dokaj razkošne postelje. V njegovih gibih elegance ni bilo niti sledu o morilski krutosti, ki je sicer zaznamovala njegova dejanja. Znal je biti neverjetno nežen in po drugi strani neprizanesljivo surov. Lahko je ljubil in ubijal, lahko je počel karkoli se mu je zahotelo. Večina ga je še vedno podcenjevala, vendar pa Spiku za to ni bilo kaj dosti mar, saj je vedel, da se bo čez nekaj dni vse spremenilo. Ko bosta on in njegova vampirka postala utelešenje strahu in groze, pred katerima bodo trepetali prav vsi. Počasi je zavrtel Drusillo proti robu njene postelje ter ji pri tem pomagal, da se je povzpela in legla nanjo, sam pa ji pri tem s telesom sprva sledil, tako da je bil nad njo, nato pa se – kakor da bi se premislil sredi očitnega namena – prevalil na drugo stran poleg nje in se z globokim vzdihom nekakšnega olajšanja zadovoljno zazrl v strop. ''To je pravo življenje, ti rečem,'' je dejal z uživaškim nasmeškom na ustnicah, nato pa se z obrazom delno obrnil proti vampirki, ki je ležala poleg njega ter položil svojo dlan na njen vitek pas, nato pa zdrsnil z njo še nekoliko nižje. ''In postalo bo samo še boljše...'' je zamrmral, pri čemer se mu je v očeh zopet prižgal tisti uničevalni ogenj, ki bo kmalu spremenil celoten Sunnydale v pekel. Z zloveščim nasmeškom, ki se je skrival za senco, ki je zakrivala njegov bled obraz, je svojo glavo pomaknil nekoliko bližje k Drusilli ter se tako z licem naslonil na njene prsi, da je izgledal kot kakšen otrok, ki se stiska k svoji materi. Pa saj je na nek način pravzaprav bila njegova vampirska mati – ženska zaradi katere se je odrekel svoji biološki, četudi je sprva vztrajal, da bi jo imel za vedno ob sebi. Kakorkoli že, Spike je bil tisti trenutek z mislimi daleč proč od takšnih ali drugačnih družinskih zadevic, saj ga je preveval občutek popolne zadoščenosti. No, ja... skorajda popolne. Obstajalo je samo še eno mesto in eno dekle v njem, ki sta ga ločila od popolnosti, za katero je bil prepričan, da si jo je po vsem tem, kar je v življenju že dal skozi, še kako zelo zaslužil. A ko bi le vedel, da je šlo v resnici samo za trik, in da je bil pravzaprav samo še ena izmed žrtev uroka, ki je vzniknil iz njegovega lastnega pesniškega navdiha - ko bi le vedel, da so bile zvezde, h katerim je želel popeljati svojo srčno izbranko, pravzaprav samo krhka in proti jutranji zarji bledeča iluzija...

((Ok, I guess I'm done here ^^ ))

Nasmehnila se mu je in v otroški navihanosti odkimala. »Nisem zaspana.« Kljub temu je bilo očitno, da ga bo ubogala. Navsezadnje je on zanjo najbolje vedel, kaj potrebuje. Navsezadnje jo je ljubil bolj, kot kdorkoli drug. Z roko je zdrsela po njegovem obrazu navzgor in se ustavila na njegovih laseh, nato pa ob strani njegovega obraza spet zdrsela navzdol in njena dlan je obstala na njegovem vratu, ki se ji je še zdaj zdel popoln za ugriz. Jasno je bilo, zakaj je med vsemi izbrala prav njega. Ne zato, ker ji je Darla priporočala 'prvega bedaka, ki ga sreča na ulici'. Ne, on je bil poseben. Imel je vizijo in tako dolgo jo je razvijal.. toda šele zdaj je bila dokončna. Uspela mu bo samo zato, ker so ga obkrožali nevedni ljudje, ki niso videli njegove moči, vizije, ki se je pripravljala.. »Prav,« je končno ubogljivo prikimala. Navsezadnje se mu tako ali tako ni znala upreti. Prav toliko, kot je bila ona njegova lastnica, je bil on njen. Prav zaradi nenavadne vampirske ljubezni, ki ju je vezala in ju delala večna.. Prav zato je lahko tudi on nadzoroval njo, četudi je to lahko počel marsikdo, ki mu je zaupala – toda ne v takšni meri. S plesočimi koraki mu je sledila preko prostora in se v zadnjem trenutku obrnila, saj je njen pogled ujel Gospodično Edith, ki je nebogljeno ležala na tleh, le nekaj korakov stran. Kljub temu, da bi jo zlahka pustila tam, se ji je porcelanasta lutka zasmilila in hitro se je vrnila k ležeči deklici ter jo dvignila v svoje naročje, kot bi bila resnična; pravzaprav najbrž niti z resnično deklico ne bi ravnala tako lepo. Lutke pa so bile njene prijateljice, bile so edine, ki so jo spremljale skozi dan in četudi je večkrat potisnila prevezo preko njihovih oči ali ust, ji niso pomenile nič manj; še vedno so bile njene najboljše prijateljice. Dovolj hitro, da je dohitela Spika, še preden je zapustil prostor, se je vrnila k njemu s svojo lutko v roki. Kot znak zagotovila je poiskala Spikovo roko in njegove prste prepletla s svojimi, svojo dlan pa trdno stisnila k njegovi; kot nekakšen znak navezanosti, pa četudi je v drugi roki nosila svojo punčko, zaradi česar je najbrž izgledala toliko bolj trčeno, toda v njeni glavi so se stvari jasno povezovale in nikoli najbrž še zadev ni videla tako čistih, kot tisti dan. Uspelo jima bo. Izpustila ga je ter med tem, ko je slačil svoj plašč, Gospodično Edith previdno odložila na eno od starih miz nasproti postelje. Njen pogled se je srečal z mrtvim pogledom porcelanaste lutke in preko njenega obraza je šinil zadovoljen nasmešek. »Torej tudi ti veš..« se je zadovoljno nasmehnila lutki in takrat začutila Spikov nežen prijem, zaradi katerega se je elegantno obrnila in mu sledila proti postelji. Dovolila mu je, da jo je odložil na mehko vzmet in s pogledom sledila njegovim kretnjam, ki jih je bila bolj ali manj že navajena. Počakala je, da je legel zraven nje in s prsti spet poiskala pot k njegovim. z blazinicami prstov je nežno zdrsela po njegovi dlani, s pogledom pa se je fiksirala na njegove oči. »Seveda bo,« je zadovoljno pokimala in med tem s svojimi prsti nežno drsela navzgor po njegovi roki. »Vse nama je namenjeno, moj William, prav vse,« se mu je veselo, toda z vidno utrujenostjo v očeh nasmehnila. Toliko je delal za to, da bi jima bilo lepo.. da bi bilo lepo njej. Spet se je spomnila na čudovito ogrlico, ki je krasila njen vrat in sama pri sebi se je nasmehnila, med tem ko se je še globlje ugreznila v svoj vzglavnik, ki je, kljub temu, da se je nahajal v stari tovarni, ki je kar smrdela po uničenem, lepo dišal. Ko se je primaknil k njej, ga je le nežno pobožala po laseh in se šibko nasmehnila. Oh, kako je vzhajajoča svetloba vplivala nanjo! V trenutku je čutila utrujenost.. Počasi je zaprla oči in njene misli so premlele še zadnje pomembne točke; bolečino in kri, njun ples v ognjenih plamenih in smrt izganjalke, v katero sta bila zdaj oba stoodstotno prepričana in prav ničesar ni bilo na njuni poti, kar bi ju lahko ustavilo.. Razen tiste majhne napake, ki je še vedno ni razumela. Le kaj bi bila lahko..? Toda če je svetlostranci še niso našli, je to pomenilo, da je ne bodo našli nikoli. In mestece bo zletelo v zrak skupaj s slehernim njegovim prebivalcem; čemu bi se sploh brigala za napako v načrtu? Njene misli so nenadoma postal izjemno lahke. Čutila je lahko svetlobo, ki jo je osvobajala in jo odnesla v svet sanj, med tem ko je njen pesnik ležal v njenem objemu. Lepšega zanjo tisti trenutek ni bilo; imela je zagotovilo, da je ljubljena, imela je svet pred nogami in imela je svojega Williama. Svet se jima je priklanjal.

[And so am I. Thank you for caring. ]