You're everything that makes me complete. {Buffy & Angel}

Dan je minil v soncu in navkljub dejstvu, da je sončni žarki nikoli niso motili, je komaj čakala, da končno zaide za obzorjem in naznani prihod večera, noči. Sonce je bilo sicer toplo, dnevi so bili spet svetli in vesela je bila dejstva, da je dokončno raztopilo ves sneg in poskrbelo za toplejše čase. A kljub temu.. Četudi je minil le dan, se ji je zdelo, kot da je minilo toliko več časa, odkar ni videla Angela. Vseeno pa je bilo vse precej prazno, če je preživela le nekaj trenutkov brez njega. Ne bi predvidevala, da se bo zgodilo kaj takega; tako ali tako je tedaj že težko verjela, da se bo Angel vrnil, da bi spet zaživela skupaj pa se ji je zdelo precej bolj neverjetno kot karkoli drugega. Bilo je enostavno nekaj, kar je bilo že tako izven kadra, da je bilo samo zato toliko bolj neverjetno, ko se je zgodilo. Komaj je lahko verjela, da se je vrnil pred zgolj nekaj več kot mescem dni. Zdelo se ji je, da je minilo že veliko več časa, toda hkrati je minilo tako hitro… Bilo je neverjetno. In tako nenavadno, kako je bila skorajda odvisna od njega. Kako ni zdržala veliko časa brez njega – ljubila ga je in želela si je, da bi bil lahko samo čimveč časa z njo, da bi izrabila ves čas, ki jima je namenjen. Ni vedela, zakaj, toda v njej je bila huda slutnja, zaradi katere je čutila, da jima ni namenjeno veliko časa. Ravno zato… Ravno zato si je želela čimveč časa z njim – vsak trenutek, če bi bilo mogoče. Zdaj, ko se je pripravljalo nekaj nove akcije, jo je Giles sicer zaposlil s številnimi knjigami, toda zaradi takega ali drugačnega razloga je bila njena koncentracija na psu; precej pa je bil za to kriv tudi Angel, ki je čez dan večkrat izginil zaradi sonca, ki je kukalo izza oblakov. In zdaj je bila tukaj, čakala je nanj, tako kot večkrat, ko se je večerilo. Ni mogla kaj, da ne bi čutila neke vrste nostalgije; vse je bilo sicer drugače, toda bilo je tako podobno… Spomnila se je lahko, kako sta se tolikokrat dobivala, ko se je večerilo. Vse je bilo tako, kot je bilo včasih in bilo je prečudovito. Njen pogled je spremljal rdečo sončno kroglo, ki je izginjala za obzorjem in v hladnem morju puščala lesketajoče odseve. Nebo se je obarvalo v čudovite, prelivajoče se barve in med tem, ko je spremljala njegove počasne spremembe, se je tudi sama počasi približala obali. Komaj zaznavni valovi so pod seboj požirali pesek. Kljub temu, da je čutila precejšnjo napetost zaradi dejstva, da se bo spet srečala z Angelom, jo je pogled na morje, na nebo, na pisane barve – vse to jo je pomirjalo. Bilo je tako sproščujoče; samo opazovala je, kako je narava pred njo šla svojo pot in med tem, ko se je veter igral z njenimi lasmi, se je popolnoma umirila. Take reči bi morala početi pogosteje, morala bi se večkrat lotiti takšne vrste pomirjanja. Nenadoma je iz njene glave izginil vsakršen dvom, vsakršna misel na slabe dogodke, ki so se odvijali. Vse je bilo mirno, tiho; tisti trenutek ni bilo na obali prav nikogar in sama se je lahko še toliko lažje pomirila. Nebo je spet počasi spremenilo barve – postalo je vijoličasto, pričel je pihati močnejši veter in Buffy se je tesneje ovila v svoj plašč, ki naj bi jo vsaj delno obvaroval mrazu, ki je padel s padcem noči. Njen pogled se je zdaj sprehodil še po obali; da, gotovo ni preslišal dejstva, da se dobita tukaj. Želela ga je popeljati sem; sem nista zahajala skorajda nikoli in zdaj, ko je spet postajalo topleje, se ji je zazdelo, da bi bil prav tukaj odličen kraj za njuno novo srečanje. In vsak trenutek čakanja je lahko čutila samo to, da ga vedno bolj pogreša. Nebo je bilo vedno temnejše, na nebu pa je svojo bledo barvo že dobivala tudi luna. Končno ga je ugledala; spoznala ga je lahko po njegovi tipični hoji – lahko bi že pričakovala, da se ji bo približal v počasnem, toda kljub temu dovolj elegantnem tempu. Na njenem obrazu se je zarisal nasmešek in tudi sama je naredila nekaj korakov proti njemu, med tem ko je opazovala njegov obraz, njegovo silhueto, vse, kar je lahko razločila na daljavo. Za razliko od njenih svetlih las, ki jih je veter dvigoval in spuščal, ko se mu je zaljubilo, so njegovi lasje samo rahlo valovili v vetru… Bil je kot neke vrste prikazen. Kako je lahko bilo kaj takega namenjenega njej? Bilo je naravnost neverjetno, kako je lahko ob njem spet začutila umirjenost in popolno zadovoljstvo; in to samo zato, ker se je tisti trenutek pojavil ob njej. Ko je prišel dovolj blizu, je ujela njegovo dlan, s pogledom pa se ustavila na njegovih očeh. »Sem že pomislila, da si pozabil name,« se mu je v šali nasmehnila in morala je stopiti na prste, med tem ko se je s prosto roko ovila okrog njegovega vratu in se s svojimi ustnicami dotaknila njegovih. Tisti trenutek si je želela samo to.

[Hello, lover. Zelen zaljubljenček

]

Sovražil je to. Te dolge, sončne dneve, ko je moral čepeti v svoji grobnici ali se potepati nekje po podzemlju in iskati koristne informacije, ki bi jih lahko izkoristili pri boju proti temnostrancem. Večino časa se je itak zadrževal v grobnici, saj bi obisk podzemlja pomenil tihotapljenje skozi dolge, neskončne hodnike in boj proti malo kateremu demonu, ki bi ga prepoznal in mu hotel preprečiti, da bi izvedel karkoli koristnega. Danes je bil znova eden takšnih dnevov in je sedel na mehki in več ali manj udobni postelji v svoji grobnici in le tiho opazoval strop na kateremu se je ponovno pričela nabirati pajčevina in to ga pravzaprav ni prav nič motilo. Njegove misli so vsake toliko ubežale proti svetlolasi izganjalki, ki je verjetno dan preživela v lepi družbi, zunaj na soncu in so se vsi le zadovoljno smejali medtem, ko je bil sam obsojen na ta temni zapor iz katerega ne najde več izhoda. Roka mu je zdrsnila po posteljnini in tako je lahko pod konicami svojih blazinic na prstih čutil otip njene kože, skozi svoje nosnice pa je lahko vdahnil vonj njenega parfuma, ki ga je tako noro oboževal. Ko pa pod prsti ni več čutil svilene posteljnine je tudi izgubil njeno pojavo, ki si jo je ustvaril v glavi in mu je dajala moč, da je preživel te dolge dneve, ko je ni bilo v njegovi bližini in je tako močno hrepenel po njej, njenem telesu in njenemu glasu, ki ga je vsakič spravil v boljšo voljo, ne glede na to kako potrt je lahko bil. Za trenutek je priprl oči in naslednjo sekundo, ko jih je odprl je že stal trdno na svojih nogah in se razgledoval naokoli po prostoru dokler ni na nočni omarici, tik ob postelji, zagledal steklenico pomarančnega soka, ki mu je vlažilo grlo dokler ga ni pričela žeja po krvi skoraj ubijati. Naglo je je zgrabil in jo prislonil k svojim ustnicam, da je njena tekoča in zanj nič prav okusna vsebina stekla po njegovemu grlu, ko pa je imel dovolj jo je le vrnil nazaj na svoje mesto in se z nežnimi, tihimi koraki premaknil vse do vrat grobnice in jih rahlo odprl, saj je bil skoraj prepričan, da bi se sonce moralo pričeti počasi spuščati in bi mesto morala zdaj, zdaj zaviti tiha tema. Namesto tega pa je šibek sončni žarek posvetil naravnost na njegovo dlan in je tam hitro nastala rahla opeklina, Angel pa je hitro zaprl kamnita vrata in se vrnil nazaj k postelji in se ponovno sesedel na njen rob. Glavo si je zakopal v svoje dlani in zaprl oči, da je lahko znova videl njeno podobo v svoji glavi. Vse je že poskusil, da bi pozabil na njuno ljubezen, ki se je večkrat izkazala za nemogočo ampak vedno ga je nekaj vleklo nazaj v Sunnydale, k njej. Bil je odvisen od njene bližine in vsakič, ko sta bila več sto kilometrov narazen se je počutil praznega in je vsako noč, tik preden bi zaspal, razmišljal o njej in se spominjal njunih skupnih trenutkov. Zdaj, ko je minil že en mesec in nekaj odkar se je vrnil v Sunnydale, v njeno življenje, še kar ne more verjeti, da ga je tako zadovoljno sprejela in sta bila zdaj končno skupaj – par. Dlani je odmaknil s svojega obraza, ter jih spustil, da so obvisele ob njegovemu telesu in pogled mu je naglo skočil k stenski uri, ki je kazala nekaj čez osmo zvečer. Eno uro je premišljal o njej, njuni zvezi in preteklosti, ki ju je vezala skupaj, občutek je imel kot, da je to uro preživel v njeni družbi ampak zdaj se je pričel veseliti njenih dotikov, njene mehke, svilene, kože in njenih toplih, nežnih ustnic. Oblečen je bil v tipične kavbojke, črn pulover in čez je kot ponavadi navlekel dolg, usnjeni plašč, tako pa se je odpravil skozi grobnico, mimo vseh ostalih grobov na pokopališču in bil pozoren na vsak manjši šum v njegovi okolici, saj ne bi bilo prvič, da bi ga kdo napadel za hrbtom. Do plaže, kjer sta bila zmenjena z Buffy, ni bilo več kot petnajst minut hoje, on pa je do tam prispel v manj kot petih minutah in se najprej razgledal naokoli, saj tukaj nikoli ni preživel veliko časa. Ponavadi so se tudi ob večernih urah tukaj zbirali mladi, ki so le mirne volje popivali in se smejali šalam, ki dejansko niso imele nekega pomena. V tem času, ko se je sneg počasi ampak vztrajno topil, temperature pa nikakor niso bile dovolj visoke, pa se tukaj ni zadrževalo veliko ljudi in po daljšem opazovanjem je ugotovil, da je vse mirno in okoli njega ni bilo nikogar razen znane postave v daljavi. Buffy, je pomislil sam pri sebi in v naslednji sekundi je bil že dovolj blizu, da ga je lahko opazila in tudi sam je lahko veliko bolj jasno razločil njene poteze. Bila je prekrasna, njeni dolgi svetli lasje so se svobodno spuščali po njenih ramenih, ter se ustavili na njenemu hrbtu, vsakič kadar je zapihal veter pa so zaplopotali in se premaknili s svojega mesta, nekateri so bili razmetani po svoje, drugi pa so se spustili nazaj na njen hrbet. »Nikoli,« ji je zatrdil, svoje besede pa zaključil s poljubom, ko je končno lahko občutil njene mehke ustnice, ki so se združile z njegovimi. »Greva bližje k morju?« jo je vprašal, ko sta prekinila poljub in se je lahko zagledal v njene prekrasne oči, ki so izžarevale neko posebno energije zaradi katere je bila tako posebna. Njegova roka pa je našla svojo pot do njene in se je naglo oklenila, najraje pa je nikoli več ne bi spustil. Ljubil jo je, z vsem svojim bitjem.

Tako vesela je bila, da je bila lahko končno spet z njim. Nemogoče je bilo povedati, kako zelo ga je pogrešala, kljub temu, da ga je videla še včeraj. Spet se je počutila popolno, samo zato, ker je bil z njo. Tako neverjetno je bilo, kako je lahko nanjo, na izganjalko vampirjev, vplival vampir. Toda samo eden je bil v njenem življenju tako pomemben, da se je lahko samo pojavil ob njej, pa ji je vzelo dih. Postaviti v besede to, kar je čutila, ko je pomislila na dejstvo, da sta spet skupaj, je bilo nemogoče. Navsezadnje ga je tako močno ljubila, da tega ni znala ubesediti. Nasmehnila se je njegovemu nikoli-ju in se še tesneje privila k njemu, samo da bi nazorno pokazala, kako zelo vesela je takega odgovora. Kako vesela je, da sta tukaj, skupaj. Kako vesela je, da se je vrnil v njeno življenje. Zaenkrat je le-to viselo na njem, na tem, kar sta spet zgradila, na ljubeznijo, ki je vzplamenela med njima, čeprav je pred nedavnim izgledalo, kot da je usahnila. Nikoli.. je pomislila na njegove besede ter z njimi samo potrdila svoje misli. Bilo je tako, kot da se ne bi nikdar ločila; tako enostavno sta bila spet skupaj. Ko se je končno odmaknila od njega, je nežno stisnila njegovo dlan, ki jo je tako živo čutila v svoji in komaj zaznavno prikimala. »Z veseljem,« je dodala k svojemu kimanju, da bi bilo njeno odobravanje njegovega predloga zdaj vsaj javno. Med tem, ko sta se počasi po mehkem pesku spustila nižje k obali, je njen pogled zdrsnil k njunima rokama, prepletenima kot vedno. Še vedno se je zdelo, da se ga oklepa kot v dokaz temu, da ne bi prenesla, če bi ga kdaj izgubila. Ob tej misli se je samo ljubeče nasmehnila, tedaj pa na njegovi dlani opazila manjše rane, kot kakšne ne preveč zaznavne opekline, ki jih je lahko povzročil majhen plamen ognja.. ali pa sonce. »Opekel si se.« Čeprav je imela namen postaviti vprašanje, so njene besede veliko bolj jasno zazvenele kot trditev. Rahlo je povzdignila obrvi in ga pogledala ter ustavila svojo že tako ali tako počasno hojo, pogled pa spet usmerila proti njunima rokama. Rane niso izgledale ne globoke, ne preveč boleče, čeprav je predvidevala, da bi lahko precej skelele, sploh ob dotiku. S svojo roko je dvignila njegovo in s pogledom nekaj časa motrila rano na njegovi dlani, nato pa spet pogledala proti Angelu in se mu nežno nasmehnila, povzdignila njegovo dlan k njenim ustnicam ter mu privoščila nežen poljub tik k mestu, kjer je počivala sveža opeklina. Kako se ji je zdelo nepravično dejstvo, da ga lahko takole ožge že najmanjša sončna svetloba. In hkrati je bilo to tako neverjetno, če je pomislila na dejstvo, da je vedno pogumno stal nasproti kateremukoli nasprotniku in brezskrbno sprejemal udarce ter jih vračal z dvojno močjo. Zdaj pa že tak majhen žarek sonca.. In ko so bili pravzaprav tako lepi, ti žarki. Zdelo se ji je tako nepravično, da ne bo mogla z njim nikdar hoditi po ulicah sredi dneva ali se sprehajati ob obali in opazovati sončni zahod; ne, tega nista mogla. Lahko bi poskusila, a dvomila je, da bi bil njen spremljevalec še vedno Angel – prej velik kup prahu. Toda za to ni bil kriv on; prej je bilo krivo sonce in dejstvo, da se je pred dvesto leti spremenil iz človeka v vampirja. In kljub vsemu je imela raje to, kar je imela zdaj ob sebi, kot pa to, da ga sploh ne bi bilo. Že sama misel na to ji je povzročila kurjo kožo. Njegovo roko je končno odmaknila in jo spustila, nato pa pomignila, naj nadaljujeta pot proti morju. Med tem se je nežno privila k njemu, pogled pa usmerila proti svetli luni na nebu. Tudi to je bilo lepo; pa kaj, če nista imela sončnih zahodov in vročih popoldnevov, imela sta čudovite večere, ki so ji pomenili več kot karkoli tisti trenutek. »Kaj si torej počel, da si staknil tistole opeklino?« je vprašala, da bi prekinila sicer prijetno tišino, ki se je naselila med njima. Počutila se je enostavno tako, kot da ga to mora vprašati; vsaj glede na to, da je skušala z nežnim poljubom odpraviti bolečino, če sploh je bila kakšna. Res si je želela, da bi se ob njej počutil popolnoma čudovito, prav tako, kot se je ona počutila zaradi njega in z veseljem si je prizadevala za to, saj si je navsezadnje njeno ljubezen popolnoma zaslužil. S pogledom je zdaj odtavala proti vodni gladini, ki je bila nenadoma pred njima. Bila je nekoliko presenečena, glede na to, da sta bila kljub vsemu prej nekoliko oddaljena od valov, ki so pod seboj požirali pesek. Ampak očitno sta bila kar naenkrat tukaj.. S pogledom je spet zaobjela njegov obraz, ki se ji je za trenutek zazdel nekoliko izmučen. »Kako si preživel dan?« se je nežno nasmehnila in tudi z drugo, prosto roko segla k njegovi prosti, da sta imela zdaj prepleteni obe roki. Kot popolni par, tukaj, ob lunini svetlobi, ob lahnem valovanju valov, ob nežnem vetriču, ki se je igral z njunimi lasmi, z listjem v drevesnih krošnjah nedaleč stran, ki je nosil naokrog pesek. Bilo je tako pravljično, tako neverjetno, a hkrati je bilo ravno to tisto, kar sta si zaslužila.

Ko jo je uzrl tako popolno na peščeni plaži, bi skoraj lahko pozabil na večnost, ki je njegovo življenje. Bila je kot bleda pojava, ki jo človek zagleda le, ko se mu končuje življenska pot ali v romantičnemu filmu, saj je bila zanj popolnost. Včasih se je dolge noči spraševal čemu si ravno on zasluži takšno srečo kot je ona, ter ali se bo ponovno, kot vselej poprej to končalo še slabše kot zadnjič? V takšni popolnosti ni mogel spraviti iz glave sarkastične izjave, ki so se tam na trenutke pojavljale; kot na primer ta, da se bo Buffy čez noč odločila, da ji je mogoče lažje ob Spiku in nekako ugotovila, da mogoče spada tam in ne k njemu, vampirju z dušo, ki jo je v njenem življenju tolikokrat prizadel, da sta oba že davno nehala šteti. Njuna življenjska pot je bila nekoliko ironična, že to, da sta se zaljubila drug v drugega je bil neke vrste prekršek, saj se to ne bi smelo nikoli zgoditi. Ona je izganjalka, vpoklicana na ta svet, da pokonča enega vampirja za drugim in nazadnje se nekega dne zaljubi v temnolasega vampirja, ki trdno stoji za prepričanjem, da ima dušo in ni isti kot vsi ostali njegove vrste ter nikoli ni hotel postati takšen izmeček. V trenutku, ko njuna zveza razcveti, ko se odločita stopiti eno stopničko vižje in pristaneta v skupni postelji pa se sanje končajo in nastopi nočna mora, on izgubi še zadnji odtenek svoje duše in postane kruta, morilska žival brez vsakega usmiljenja. Le zakaj se zgodba ne bi znova ponovila? Zakaj bi jima zvezde tokrat naklonile drugačno usodo, prav nič podobno prejšnji in srečen konec? Ona bi si to še zaslužila, toda on je v življenju pokončal na tisoče nedolžnih ljudi, ki so molili za kanček usmiljenja, na stotine otrok, ki so jokali pred njim in starši, ki so bili pripravljeni dati življenje za svoje ljubljene otroke. Za nikogar se ni ustavil in s svojo takratno ljubico Darlo in njuno družbo se niso ustavili, le nadaljevali so pot in skušali potešiti svojo žejo in uničili vsako mesto v katero so stopili. Zdaj pa stoji spet pred njo, gleda nasmešek na njenemu obrazu, ko ga je ponovno ugledala v temi, ter si le želi njegovega objema, dotika njegovih ustnic na svojih in ga ljubi s celim svojim bitjem. On bi dal svojo nesmrtnost za to, da bi bila ona za vedno tako srečna, stal bi na soncu vse dokler se ne spremeni v prah, če bi ga ona za to prosila, saj mu pomeni največ na svetu, toliko časa obstaja in ona je tista, ki jo on potrebuje, je njegov svet in njegovo vse. »Si me dolgo čakala?« je tiho vprašal, njegov glas je iz njegovih ust prišel skoraj kot rahel šepet, toda bil je prepričan, da ga bo vseeno slišala. Ni si mogel kaj, da se ne bi krivil, da se lahko zunaj prikažeta, ko se spusti sonce in ji s tem onemogoča normalno življenje. Z nekom normalnim bi se Buffy lahko mirno sprehajala po sončnih ulicah, se smejala z njim, ko bi skupaj pila kavo v bližnji kavarni in medtem uživala na soncu. Nikoli ji ne bo mogel nuditi takšnega življenja, toliko stvari zamuja le zaradi njega in četudi dobro ve, da Buffy vse to počne zavedno in ji verjetno ni žal niti enega trenutka, ko ga preživi z njim, Angel ne more iz svoje kože, da se ne bi počutil krivo za to ironijo, ki je nastala z njuno zvezo. Zasmejal se je, ko je opazila njegovo opeklino, toda njegov obraz je bil kaj hitro ponovno resen. Bila je vedno tako pozorna, opazila je vsako majhno spremembo v njegovem razpoloženju in enostavno ni bilo načina, da bi skril resnico pred njo, ne glede na to kako močno bi si lahko to želel. Ob zelo tihem šumu za njunim hrbtom se je naglo obrnil, za nekaj pičlih trenutkov le v tišini opazoval okolico, s pogledom je pretel prav vsak grmiček kjer bi se lahko kdo skrival in se obrnil nazaj k njej, ko je bil stoodstotno prepričan, da sta sama ter, da je le nekoliko paranoičen. Če bi se po njegovih žilah še vedno pretakala kri bi ob njenemu dejanju, ko mu je tako skrbno poljubila mesto na roki kjer je bila opeklina, verjetno nekoliko zardel ampak tako je bil njegov obraz nespremenjen. »Nič hujšega ni, za trenutek sem ujel malo sonca,« je odvrnil, ter ob tem obrnil roko, da opeklina ni bila več vidna in nadaljeval: »Ko izgine opeklina bom tam mogoče za odtenek bolj rjav.« je dodal še nekoliko sarkastično pripombo, ter se ob njej tudi narahlo zasmejal. Bilo je lepo, njuni roki sta bili združeni in v morju se je videl mesečin odsev, na nebu pa je bila vidna prav vsaka zvezda, vse pa so bile tako jasne, da bi jih lahko štel v nedogled. Takšni trenutki, četudi le ponoči, so bili zanj čisto dovolj, da bi hotel vztrajati pri njuni zgodbi, njuni romanci in globoko v sebi je vedel, da bo tudi ona vztrajala do samega konca. To vztrajanje pa je vsaj njemu prišlo naravno, saj ni mogel zdržati brez nje in jo je potreboval ob sebi, oh kako zelo egoistično.

Neverjetno je bilo, kako se je lahko samo pojavil, pa je bilo njeno srce prosto. Vse, kar jo je težilo, je enostavno izpuhtelo – in vedno je bilo tako. Še zdaj se je težko privajala na dejstvo, da je Angel dejansko tukaj, z njo, in da ima namen ostati. Nekako se ji je vse skupaj zdelo kot nekakšna iluzija, ki bi se morala prej ali slej končati, toda bila je tako čudovita, da se je še kar nadaljevala… In ob slehernem njunem srečanju je začutila nenadno osvoboditev vseh težav in bridkosti, ki so jo mučile čez dan – to, da ga je lahko ob padcu sonca spet videla, je bilo vredno vsega trpljenja, ki ga je dala skozi čez dan. Samo zato, ker je ponoči poskrbel, da je pozabila na vse; ker je bil tam samo zanjo in tako je bilo vedno. Spomnila se je, da se je vrnil vsakič, ko je čutil njeno stisko in jo potolažil, pa četudi samo za eno noč – bilo je dovolj, vsaj takrat. In zdaj se jima je obljubljala večnost… Spomnila se je njunega srečanja pred kakšnim letom in pol, tik pred bojem proti Prvemu. Razložiti mu, da je bila pravzaprav takrat še nepripravljena na pravo zvezo, je bilo tako težko… toda končno se je zdelo, da je vse tako, kot bi moralo biti. Nič več se ni imela namena oviti – če je imela pred seboj ljubezen svojega življenja, je bilo to tisto, kar je tudi hotela ob sebi; za vse življenje. Njegov I'm not getting any older je še zdaj odzvanjal v njeni glavi, toda dvomila je, da bo izpolnil svojo obljubo – zato je bilo zdaj, ko je to zares storil, vse še toliko lepše. Ni imela namena razmišljati o preteklosti – o njeni s Spikom ali o njegovi s Cordelio – ker se je vse skupaj zdelo preveč daleč. Ni je več zanimalo – ona je imela to, kar je želela. Bilo je dovolj, bilo je popolno. »Ne,« je odkimala in ugotovila, kako grdo se je zlagala, zato se je namuznila in skomignila z rameni, preden je nadaljevala: »Saj veš kako je, dekle, ki čaka na nesmrtno ljubezen svojega življenja lahko čaka za vedno. Sicer pa je bilo lepo… gledati barve, kako se spreminjajo.« Njen nasmeh se je še razširil in privila se je k njemu, ne samo, da bi odgnala hlad, ki jo je zaobjemal od zunaj, marveč najbolj zato, da mu je pokazala, da bi tudi sama čakala večno, če bi bilo potrebno. Zdaj, ko je bil njena najsvetlejša točka na obzorju… Z nikomer ni imela nikdar tako poglobljene zveze. Že, da je ljubila tudi koga drugega in da je rade volje verjela, da ga je pustila za seboj, toda še vedno je bil on tista njena svetla zvezda… ki je še vedno sijala, kljub vsem oblakom, ki so se kdaj pojavili med njima. »Nič hudega,« se je tudi sama nasmehnila. »Zdaj se lahko hvališ, da veš kako je, ko se sončiš.« Namuznila se je in nato svoj pogled uprla v zrcalno gladino vode, kjer so valovi za trenutek popolnoma prenehali in počutila se je, kot da bi se za delec sekunde vse okrog njiju popolnoma ustavilo. To je bil tisti občutek popolnosti, ki ji ga ni znal zagotoviti nihče drug, z Angelom pa ga je vedno čutila. Od nekdaj… Pogled ji je spet zdrsnil k Angelu, nato pa nazaj k gladini morja. »Pridi,« je zamrmrala in ga nežno povlekla za roko. Pot je nadaljevala morda dvajset korakov vzdolž obale proti prazni leseni klopi, ki se je nahajala še najbližje morju. Kljub temu, da je bila najbrž že stara, je bila dovolj dobro ohranjena, da bi človek lahko pomislil, da sploh ne gre za Sunnydalsko lastnino – navsezadnje na njej še ni bilo krvi, noben delec še ni bil odkrušen in pravzaprav bi bila popolnoma nova, če ne bi bila počečkana z najrazličnejšimi podpisi, ki so jih tukaj puščale skupine najstnikov, ki so to štele pod obvezno zabavo. Sedla je na les in pomignila Angelu, naj stori isto, nato pa se je naslonila na njegovo ramo in z dlanjo nežno zdrsela po njegovi. »Tako bi moralo biti vedno…« je nežno dejala in se nasmehnila, ob tem pa pomislila, kako egoistično je moralo biti od nje, da je zahtevala takšne reči. Saj navsezadnje ni bila Angelova lastnica ali kaj takega, da bi to sploh lahko zahtevala. Bila je samo dekle, ki bi ga po vseh pravilih njene usode morala že zdavnaj pokončati – če bi bila blazno neumna. Jasno je bilo, da niso bili vsi vampirji samo grozoviti ubijalci; za enega je zagotovo vedela, da je popoln in da ga lahko zlahka šteje za ljubezen svojega življenja. »Lahko bi prišel jutri k nam… domov?« je previdno predlagala, saj se je zavedala, da praviloma ni bil najbolj navdušen nad idejo, da bi se lahko nahajal v istem prostoru, kot Giles. Saj ni imel z njim veliko opravkov in dvomila je, da bi se med njima razvila kakšna velika debata – prav tako pa je dvomila, da bi se med njima lahko razvilo sovraštvo, navsezadnje so preteklost pustili za seboj. »Lahko bi… jedli človeško hrano in Dawn bi te lahko živcirala s svojim spraševanjem o blazno nepomembnih stvareh…« se je ponovno namuznila, saj se je zavedala tudi dejstva, kako zelo sta se Angelov in Dawnin značaj razlikovala. Dvomila je, da bi redkobesedni vampir našel kakšno skupno točko z Dawn, četudi je bilo res, da sta bila Buffy in Dawn še v preveč smereh preveč podobni druga drugi.

» Človek, ne jezi se [Spike, Buffy, Angel; Blake]
» You know, you're just a bit off… {Buffy & Abigail}
» Buffy & Spike 2
» Spike & Buffy
» Spike & Buffy 2