Osrednji prostor

»Sedi tu in ne hodi nikamor«, je ponavljala stavek, ki ji je ga stalno mrmral Angel, saj je bila nadvse zanimiva za okolico in poznana za starejše ljudi. Bila je namreč nadvse podobna nekemu dekletu, ki je norela na motorjih trideset let nazaj. Še dobro, da so imeli ti dedki in babice tako slab spomin in predvsem različne predstave in si njenega preskoka med časoma ne bi niti domišljali. Stavek si je ponavljala nadvse sarkastično in s polno ignorance medtem ko je hodila po mestu in brcala v vsak kamenček posebej, pa čeprav niso bili nič krivi. Njej je bilo vseeno. Ko je že skorajda obupala v misel, da se tu v Sunnydalu lahko najde prekleto dober prostor, ki ji bo popestril domišljijo, je sedla na klopco in gledala v zrak. »Če bi še enkrat padla z motorja … Mogoče ne bi imela več teh videnj«, je pričela mrmrati navzgor proti krošnji dreves, ki je pridobivala na svoji zeleni barvi, ki so se v mesecu marcu počasi vili proti nebu. Sklonila je glavo nazaj v normalen položaj, ko so se čez cesto prav živahno odprla vrata nad katerimi je z živahno pisavo viselo ime. »Dubblemeat Palace«, je prebrala na glas, brez da bi spremenila svoj izraz na obrazu. »Pojej in se najej s hrano, ki jo dobiš hitreje kot v treh minutah«, je sledil še drugi stavek, prebran na glas in Lena se je začudila. Spomnila se je na mamo, ki je vstajala ob petih zjutraj, da je lahko ona pred začetkom pouka nekaj pojedla. Trajalo je tri ure, ne pa tri minute, kot so trdili tu. To je res morala videti. Vstala je in previdno prečkala cesto in po stopnicah končno prišla do vrat. Na široko jih je odprla in se elegantno obstala v notranjosti. Prostor je bil nadvse majhen a dobro izkoriščen. Ozrla se je naokoli in opazovala ljudi, ki so šli najprej do pulta za naročanje, kjer plačajo in potem čez nekaj minut odidejo do mize, kjer se nažirajo kot pujsi z nečim, ki je videti kot okrogla cedeča se … hrana. A Lene to ni motilo. Kvečjemu je motilo nekaj mulcev za njo to da se prešerno nastavlja pred vrati. »Se opravičujem«, je zamomljala in se odpravila k blagajni. 'Želite prosim', je s širokim nasmeškom vprašala uslužbenka in Lena je zbegano pogledala na menu, ki je bil prilepljen na blagajni. »Kaj je to?«, je vprašala in uslužbenka je zmedeno zavihala nos. 'Hamburger gospodična. Želite enega?', je takoj hitela k ponujanju in Lena je prikimala. »Bom ja. Imam dovolj?«. Iz žepa je privlekla bankovec za sto dolarjev, ki ga je staknila na Angelovi mizi in pogled uslužbenke je bil kar naenkrat zastrašujoč. 'Z mano se ni potrebno delati norca', je bruhnila nazaj in vzela denar, ter zaračunala. Poslala jo je za prosto mizo, češ, da bo hamburger prinesla tja, ker jih je zmanjkalo. Lena je storila naročeno, preostali denar pa zbasala v žep. 'Se opravičujem gospa Zadirčnik, vi vsaj niste trideset let v prihodnosti', si je mislila sama pri sebi, na obrazu pa obdržala prikupen nasmešek. Še prej kot v treh minutah je dobila hamburger in odprtih ust je zrla v prinešeno. »To je bilo pa res hitro!«, je šepnila in odvila hamburger iz ovitka ter z užitkom ugriznila vanj. Med jedjo jo je zmotil neznan glas, a ko je dvignila pogled, ji je bila oseba poznana. »Ja kar prisedi«, je odgovorila polnih ust, potem ko jo je Buffy vprašala, če je še prosto. Med njeno jedjo, so namreč tisti mulci, ki so njo preganjali stran od vrat zasedli dve prosti mizi in tako svetlolaski pred njo očitno ni preostalo drugega. A glede na nič kaj prijazen videz njenega obraza si je Lena lahko mislila, da jo je roža zraven mize prikrila in da je Buffy malce pozno ugotovila, da za mizo sedi dekle, ki jo je pri Gilesu s pogledom skorajda prerešetala. »Me veseli, da se spet vidive«, je dejala, ko je končno pogoltnila. Če ne bi, bi se ji verjetno zataknilo, ker v resnici ni bila čisto nič vesela, da vidi to neprijazno deklino.

[Buffy ]

[Yesyes. ]

Spet priti v Dubble Meat je nekako priklicalo nazaj spomine na delo tukaj, ki so bili nekje med gnusom in nostalgijo. Vse, kar se je dogajalo v tej restavraciji s hitro hrano je bilo na nek način res zanimivo, po drugi strani pa se ji je gabilo vstopiti sem. Vseeno pa se ji je zdelo zabavno, kako prepričana je bila, da svoje hamburgerje delajo iz najprej mačjega, nato pa celo človeškega mesa. Kdo bi pomislil na dobro staro zelenjavo? Takoj ob vstopu je s pogledom zdrsela po pultu, preko obrazov delavcev, ki jih je v veliki večini poznala, in se ustavila na Sophiinem. Dekle je celo povabila na svoj enaindvajseti rojstni dan in dejansko je bila takrat, ko je tukaj delala, z dekletom v dobrem odnosu. Dubble Meat je bil, kot vedno, seveda tudi tokrat popolnoma natrpan, kljub temu pa je kar hitro prišla na vrsto pri pultu in ko jo je Sophie opazila, se je tudi na njenem obrazu naslikal zadržan nasmešek. »Hej, Sophie,« je pozdravila in se za nekaj minutk zaklepetala z dekletom za pultom, dokler ni opazila, da se za njo dela že kar precejšnja vrsta. »Dvojni burger?« se je namuznila svoji sogovornici, ta pa ji je na pladnju kajkmalu postregla z ovitim hamburgerjem, ki bi se ji pred nekaj leti gotovo zaradi dela tukaj takoj zagabil. Zdaj je vse to na nek način celo že pogrešala. Seveda na zelo nostalgičen in nič kaj od dela zaradi katerega so ji smrdeli lasje odvisen način. S pogledom je preletela prostor in opazila prosto mizo v kotu osrednjega prostora, kjer ponavadi ni nihče sedel – toliko je iz približno leta dela v tej restavraciji s hitro hrano dobro vedela. Kljub temu pa je tisti dan šlo za očitno zelo obiskan in še preden se ji je uspelo pririniti do želene mize, je le-to zasedla skupina mladostnikov, ki bi po starosti sodeč lahko sodili v Dawnin razred, če morda niso bili še mlajši. Takšni mulci so ji torej kradli mesta..? Nezadovoljno se je ustavila ter se ponovno ozrla po prostoru, zavedajoč se, da to enostavno ni njen dan. Končno je s pogledom priromala do dekleta, ki je samo sedelo za mizo, le nekaj korakov oddaljeno od nje. Prost sedež? Pa kaj, če bo morala sedeti s popolno neznanko. »Lahko prisedem?« je vljudno vprašala, ne, da bi dekletu namenila kaj veliko pozornosti. Na mizo je odložila pladenj in iz zamišljenosti jo je prebudil šele dekletov glas.. ki ga je od nekod poznala. Presenečeno je dvignila pogled in se zazrla v oči Lene, dekleta, ki se je v Sunnydalu pojavilo pred kratkim in vsem natvezilo zgodbo o nekakšnem preskoku časa. Sicer bi to marsikaj pojasnilo, toda Buffy si ni mogla kaj, da se ji ta zgodba ne bi zdela popolnoma izmišljena. Skoki skozi čas? Že res, da so se dogajali, toda ne tako nepomembnim ljudem, kot je bila ona. Morda se je motila, ko o dekletu ni imela najboljšega mišljenja, toda navsezadnje je vedno veljala za ljubosumno dekle in to, da se je tale blondinka vse preveč družila z Angelom, ji ni niti malo dišalo. Prekleto, naj se vrne v svoj čas in poišče kakšnega vampirja z dušo tam, namesto da se s svojimi preozkimi oblačilci vlači po njenem fantu! »Enako,« je kratko zamrmrala in na obraz priklicala nekaj, kar bi bilo lahko podobno nasmešku ter počasi sedla. »Se torej navajaš na hrano 21. stoletja?« se je rahlo nasmehnila in skušala odmisliti dejstvo, da ima pred dekletom resne zadržke. Navsezadnje bi se bilo sredi Dubble Meata zelo neprijetno kregati o tem, ali je dekle res rojeno pred več kot štiridesetimi leti – res je bilo sicer, da bi se potemtakem ljudje predvidoma postavili na njeno stran, še vedno pa bi se počutila precej neumno, če bi se sploh na javnem mestu spuščala na nivo prepiranja o časovnih zankah. Seveda je bila zadeva popolnoma mogoča in v Sunnydalu tako ali tako ni več prav nič presenečalo, še vedno pa se je počutila, kot da dekletu mora kljubovati, morda zgolj in samo zaradi svojega lastnega ljubosumja. Saj jo je to gnalo tudi pri Cordelii in nekoliko manj pri Faith. Kaj naj bi sploh rekla v svojo obrambo? Bila je enostavno ljubosumen tip človeka in naj je Angel še tako trdil, da je dekle prijazno in dobro, si ni mogla kaj, da ne bi predvidevala da je morda temnostranka pod krinko, ki bo iz Angela potegnila Angelusa in celotno mesto poslala v pekel, z Buffy in druščino vred. Paranoja? Definitivno. Kljub vsemu pa je na obraz potegnila masko prijaznosti, ki je tisti trenutek delovala kar pristno in med tem, ko je iz svojega burgerja skušala spraviti ovojni papir, je nadaljevala z vljudnostnimi vprašanji: »Ali si se kaj pogovarjala z Gilesom?« Očitno je bilo, da je imel stari mož veliko bolj pomembno delo kot ukvarjanje z nekim dekličem, ki je trdil, da prihaja iz preteklosti, toda morda ji bo vendarle pomagal. Zakaj pa ne? »Ali je že kaj ugotovil o tej časovni zadevi?«

Kar naenkrat se ji je zdelo nadvse zabavno gledati Buffy z občutkom, da bi ta raje ušla oziroma si našla drugo prosto mizo. A ni bilo povratka nazaj. Svetlolaska je sedla poleg Lene in na mizo pristavila svoj pladenj s svojim hamburgerjem, ki pa je bil veliko večji od njenega. »A to jih dajo tudi po dva skupaj?«, je vprašala bebavo, potem pa prikimala na vprašanje in se zamotila z naslednjim grižljajem hrane, ki ga je morala zmleti. Bila je tiho kot miška, saj ni hotela biti še na slabšem položaju, kot je že bila. Bedasto si je bilo predstavljati Buffy, ko se znese nanjo kar sredi te restavracije … s tako omamno dobrimi hamburgerji. »Obožujem jih«, je pripomnila pred naslednjim ugrizom, Buffyne oči pa ujela s pogledom. Vedela je, da jo ima za sleparko, vsi razen Angela so tako mislili. Očitno je blondinka veljala za neko vodjo tu okoli, ker če ji ni ona verjela, potem ji ni nobeden, s katerim bi se Lena utegnila srečati in je tudi povezan z Buffy. Kot bi bila Buffy vsemogočna. Skoraj neopazno ji je trznila ustnica, kot vedno, kadar se je skrivaje hotela namuzniti. Spomnila se je dogodka, ko jo je Angel pripeljal pred njo. Že samo to, da je stala prestrašeno poleg Angela, je šlo vsem v nos. Kot da ni bilo jasno, da Angel diha samo za Buffy. To je videla ona, pa čeprav ni bila dolgo časa tu v tem času.
»Ne, nisem se še. Ne želim ga motiti, ker ga vedno iz sobe v sobo vidim, da je zaposlen in … moja stvar že lahko počaka«. Prav pošteno se je zlagala, kajti najraje bi videla, da bi se vsi gnetli okoli nje in nekako študirali, kako je sploh možno, da potuje skozi čas in kako je možno, da se vrne preden pride do tragedije. Da je ne bi izdala kislost na obrazu, je ponovno ugriznila v hamburger in ko je pogoltnila se je vrnila k razmišljanju. »In negativen je tudi drugi odgovor, nič ni še ugotovil«. Pomela si je roke in vzela prtiček, da bi se obrisala okoli ust, mimogrede pa pogled usmerila proti natakarici in izbuljila oči. Na pladnju je namreč nosila slavno Coca Colo, pijačo, ki jo je imela Lena tako rada. »Še zdaj se prodaja Coca Cola?«, je vprašala Buffy, ki je bila z mislimi verjetno popolnoma drugje, saj je bila videti zelo zamišljena. Vsaj Leni se je tako zdelo. Poklicala je natakarico in prosila za eno. Verjetno je bila zelo draga, če ima tako dolgo tradicijo. A pravzaprav ni bila. Navdušeno je zrla v slamico, ki je štrlela ven iz pokrova. »Mi imamo vedno jo v steklenicah. Čudovita je«. Vtaknila je slamico v usta in veselo najbolj slavno pijačo svojega časa. »Daj povej mi … Kaj se zgodi v teh tridesetih letih, katere sem preskočila.? Res bi rada vedela. Tako brihtno napredni ste vsi«. Zazrla se je v Buffyne oči, polne pričakovanja. »In ne reci, da Rolling Stonesi še obstajajo, tako kot Coca Cola. Vedno so se mi gabili.«. Namuznila se je potem pa v pričakovanju prisluhnila Buffy. Je sploh vedela kaj o sedemdesetih?


[Sorry za beden post, ampak sploh mi ni ratalo iz sebe spravt nič boljšega ]

[Ni problema - meni pa ful dogaja tale najin pogovor. ]

Namuznila se je dekletovemu neznanju nad hamburgerji; če je igrala, potem je morala biti prekleto dobra igralka in če ni – kar se je prvič v njeni glavi pojavilo kot dejanska možnost – potem jo je bilo res smešno gledati tako zmedeno, ker so te v restavracijah s hitro hrano postregli tudi z dvojnimi burgerji. »Hja, menda za tiste izmed nas, ki smo bolj lačni ali kako,« se je komaj opazno zahehetala in ugriznila v svoj hamburger, ob čemer je skrbno pazila, da ne bi ves kečap v njem pletel na mizo in je popackal; to se ji je vedno gabilo in naravnost neznosno je bilo, ko je morala včasih gledati Dawn, ki je bila očitno odločena, da se hamburgerja drugače, kot da umažeš celo sobo, sploh ne da jesti. Takšna je pač bila njena sestra; sama je tako ali tako večkrat povzročila razdejanje in ravno zato je bilo morda vsaj tukaj zanjo konec. Nikakor ni bila navdušena nad umazanijo, ki je ostajala od hrane; prekleto, doma je celo pomivala krožnike! Morda stvar ni bila tako velika, toda sama nikoli ni bila kaj prida gospodinja in to, da je dejansko pomila krožnike – prav, ali pa da jih je spravila v pomivalni stroj – je bilo za njo precejšen dosežek. »Ja, tako trdijo tudi današnji ljudje,« se je ponovno namuznila. Morda je dekle vendarle napačno precenila? Še vedno je bila tukaj precejšna mera ljubosumja, samo in izrecno zato, ker se je dekle kot majhen cucek držalo njenega fanta, toda sama po sebi pa morda zares ni bila napačna… pa četudi je bilo očitno, da tudi Lena nima najboljšega mnenja o Buffy. »Edino, kar bi bilo morda pametno paziti je, da jih ne poješ preveč.« je dodala nasvet, ki je bil zares nesmiseln, če je bila dekle sleparka, in ki bi bil prav zlahka zares uporaben, če ni vsega skupaj zaigrala. »Restavracije s hitro hrano so tovarne za debele ljudi,« je povedala in se rahlo začudila nad lastnim nenavadnim načinom govorjenja. Toda saj je bilo jasno, da je ves čas govorila precejšnje nesmisle – razen v boju. Morda je bil to edini čas, ko je dejansko razmišljala trezno? Kakorkoli že, tisti trenutek se ni počutila nič kaj preveč pripravljeno za trezno razmišljanje. Morda je bil kriv prav Dubble Meat in zavedanje, da svoje slavne sendviče pravzaprav delajo iz predelane zelenjave; kar je bilo zares nenavadno, sploh pa jo je čudilo, da tega še nihče ni ugotovil. Ob tem pa se je seveda spomnila, da bi le malokdo pomislil, da svoje hamburgerje delajo iz človeškega mesa in jih dal analizirati najboljši čarovniški prijateljici. Ob sami misli se je na njenem obrazu pojavila rdečica, ki jo je zakrila z zamišljenim nasmeškom. »Ah ne, Giles je vedno tak. Če ne bo imel prav nobenega pametnega dela, bo pač sortiral knjige po abecednem redu. To te res ne bi smelo ustaviti, če se želiš vrniti nazaj v svoj čas…« … Četudi je Willow trdila, da je lahko to blazno nevarno. Največji problem naj bi bil samo potovanje nazaj v preteklost, zaradi katerega naj bi bilo mogoče, da se deli človeškega telesa nesorazmerno porazdelijo – nekaj takega ji je zadnjič razlagala njena najboljša prijateljica, pa ni bila najbolj prepričana, ali jo sploh zanima. Neokusno je bilo ob hrani razmišljati, kako bi imela lahko Lena eno roko sredi glave, drugo pa prilepljeno na hrbtenico – če ne kaj hujšega. Toda navsezadnje jo je bilo nesmiselno obremenjevati s takšnimi zadevami. Sama je vedela, da slabih novic raje sploh ni imela, kot pa da jih je poslušala in se zaradi njih sekirala. »Veš, res mu je potrebno zatežiti,« se je namuznila nad mislijo, da dekleta njen opazovalec najbrž ne mara ravno najbolj. Je bil tudi sam skeptičen glede njene pripovedi, ali pa res ni imel časa? »O ja, še vedno se pije,« je pokimala in se namuznila ob Leninem navdušenem pogledu. Počakala je, da je pričela s pitjem svoje kokakole in nato dejala: »Veš, zlahka bi se uklopila med sedanje otroke. Vsi obožujejo kokakolo, vsi se zadržujejo v restavracijah s hitro hrano in nasploh bi bila najbrž zelo kul, če bi jim povedala tudi, da si ti načečkala tisti grafit preko šolskega napisa pri vhodu v Sunnydale High…« Naenkrat se je presenečeno ustavila. »Saj ga nisi načečkala ti, kajne?« jo je vprašujoče pogledala. Če je govorila resnico, potem sploh ni bilo njeno vprašanje tako izven konteksta. Vsi so se vedno smejali tistemu pisanemu grafitu iz sedemdesetih, ki ga niso hoteli – ali pa niso mogli – šolski lastniki odstraniti. »Moram te razočarati,« se je namuznila. »Stonesi so še vedno in pravzaprav so še kar popularni.« je skomignila. »Pa tudi Bob Dylan je še vedno živ, kar je precejšnje presenečenje.« Namuznila se je ob misli, da bo sama, četudi nima kaj veliko pojma o zgodovini, tukaj lahko povedala marsikaj tako zanimivega, da bo dekletu razgnalo možgane. In sploh se ji ni bilo potrebno pretirano truditi. »Naj pomislim…« je skušala ujeti pravi časovni pas. »Otroci cvetja so popolnoma iz mode, volitve so bolj ali manj dobivali republikanci in demokrati – oh, mimogrede, dobili smo črnskega predsednika.« se je namuznila, saj je gotovo šlo za nekaj, kar se v zgodovini še ni zgodilo. »Sicer pa so vedno bolj moderna oblačila, kakršna nosiš ti in ljudje so postali precej čudni,« je pokimala, kot da bi povedala, da zunaj sije sonce. »Resnično, lase si barvajo na modre in zelene in dejansko hodijo naokrog takšni.« Sama sploh ni bila iz preteklosti, pa se ji je to zdelo neznosno!